Tiskane izdaje
Mladinski roman Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa irskega pisatelja Johna Boyna in roman Gospodična Nihče poljskega pisatelja Tomka Tryzne na prvi pogled nimata veliko skupnega. A če ju bereš »skupaj«, padeta v oči diametralno nasprotna odgovora, ki ju ponujata, na »težave z identiteto«.
Barnaby na koncu knjige spozna, da je bolje, da se odpove staršem kot sebi, če ga ne zmorejo sprejeti takšnega, kot je. Mariša, osrednja junakinja romana Gospodična Nihče, pa, nasprotno, v želji ugajati vrstnicam izgubi sebe. Boynov zadnji mladinski roman se v izvirniku imenuje The Terrible Thing That Happened to Barnaby Brocket.
Slovenski (svobodni) prevod naslova sicer dobro ujame vzdušje romana, saj ima zgodba vrsto osupljivih fantastičnih prvin, a na drugi strani zastre bolečo ost, zapičeno v jedro knjige. In kakšna »grozna stvar« je doletela osemletnega fantiča Barnabyja? Starša sta se mu odrekla in ga čisto samega pognala v svet, ker nista zmogla nositi bremena njegove drugačnosti. Barnaby se je namreč rodil z »napako«: njegovo drobno telo se ni hotelo pokoriti sili težnosti, zato ga je nenehno odnašalo v zrak.
Kar je, resnici na ljubo, porodilo marsikateri (humorni) zaplet; treba je bilo, denimo, oblaziniti strop, da se deček ne bi poškodoval, ko bi ga iz posteljice odneslo pod strop; na sprehod ga je bilo mogoče peljati le privezanega na povodec – kot bi bil balon ipd. A seveda niso ti letalski zdrsi tiščali njegovih staršev k tlom. Kot goreča zogovornika normalnosti iz razlogov, ki se razkrijejo v zgodbi, enostavno nista prenesla njegovega »letanja« iz povprečja.
Spoštuj svoje starše ... če si to zaslužijo
Naključje je hotelo, da sem roman brala sočasno s knjigo Alice Miller Upor telesa, katere jedro je prevpraševanje četrte božje zapovedi: Spoštuj svoje starše. Avtorica doda drobno, a pomembno dopolnilo: če si to zaslužijo. In tudi svojega malega junaka nežno in potrpežljivo vodi do bolečega, a neizbežnega spoznanja o njegovih starših. Barnaby na osupljivem potovanju spoznava različne »drugačneže «, ki jim je skupno, da so jih izvorne družine izločile.
Drugačnost vsakega od njih je bila zrcalna slika »normalnosti« njihovih staršev: zaradi opeklin iznakaženemu novinarju se je denimo odpovedala družina, zapisana modi in lepoti; pri mladem umetniku ustvarjalni gon preglasi klic očetovega bogastva ipd. Vsak od njih ponudi Barnabyju začasno zatočišče in mu pomaga po svojih močeh. Deček pa jih spodbuja, naj poskušajo ponovno vzpostaviti pretrgano vez z družino.
Tudi sam staršema vztrajno pošilja razglednice z različnih koncev sveta, četudi globoko v sebi ve, da ga mama ni spustila odleteti v nebo po nesreči, ampak namenoma. Boyne tako izpostavlja človekovo izvorno potrebo in pravico – da ostane zvest sebi. In obenem (do zadnjega) ohranja upanje, da je to iskrenost oziroma avtentičnost mogoče uglasiti z okolico, predvsem z družino.
Zato je konec knjige presenetljiv, predvsem pa pogumen. Ob Barnabyjevi vrnitvi s fantastične odisejade se namreč izkaže, da je njegovo lebdenje mogoče odpraviti z operacijo. A Barnaby se odloči, da jo bo zavrnil, četudi bo s tem prerezal popkovino z družino in odletel novim pustolovščinam naproti.
Na drugi strani zrcala
V romanu Gospodična Nihče Tomka Tryzne osrednje trenje ne poteka več v družini, ampak med vrstniki, kar je razumljivo, saj je osrednja junakinja Mariša petnajstletno dekle. Za najstniška leta značilno tipajoče odkrivanje lastne identitete se pri njej zaostri do skrajnih meja, ko se z družino iz podeželske hiške preseli v blokovsko stanovanje v bližnjem mestu in mora le tri mesece pred koncem osnovne šole zamenjati tudi šolo.
Mariša se šele ob stiku z novim, urbanim okoljem, predvsem pa z novimi sošolci in sošolkami, zave ohlapnosti, nedefiniranosti same sebe. Nezahtevnost podeželskega življenja, predvsem pa skrajna preprostost njenih staršev, sta namreč Marišo puščali v megličastem dnevnem sanjarjenju, brez kakršnekoli samorefleksije. Zato sta novi sošolki Katka in Eva pravzaprav prvi osebi, v katerih pogledih se začne prepoznavati.
A ker nima izgrajene niti osnovne referenčne točke, jo varljiva igra zrcalnih odsevov kmalu posrka vase. Kot bi stopila na drugo stran Aličinega zrcala, ne da bi se tega sploh zavedala. Tryzna je obsežni roman razdelil na dva dela, ki sovpadata z dualizmom med duhom in telesom, intelektualnim in družbenim, nepopustljivim individualizmom in pragmatizmom ipd., ki ju utelešata Katka in Eva. Avtorju vpeljava obeh likov nadpovprečno inteligentne glasbenice Katke, ki zavrača vsakršen konformizem, in bogataške razvajanke Eve, ki uporablja svojo lepoto kot (maščevalno) orožje, omogoča številna (filozofska) prevpraševanja.
Ko Katka spodkoplje vsemogočnost religiozne avtoritete, ki je bila za Marišo dotlej, poleg povsem elementarnih doma naučenih vrednot, edini moralno-etični kompas, se zanjo meja med dobrim in zlom zabriše. Zato slepo sledi zapeljivim sirenskim klicem »prijateljic «, ki jo manipulativno, zgolj v lastno zabavo, vabita na vedno nove (moralne) čeri. Avtor v Katkina usta položi naslednjo najstniško samozadostno misel: »Jaz sploh nočem biti nekdo za druge ljudi /.../ Rada bi bila nekdo predvsem sama zase.« A roman mojstrsko pokaže, da obojega ni mogoče ločiti: nekdo lahko sam zase postaneš le ob nenehnem dotikanju, trenju, sprijemanju, oddaljevanju, spogledovanju ipd. z drugimi.
Ob hkratnem potapljanju, prisluškovanju, raziskovanju samega sebe, seveda. On koncu (samovoljnega) primerjanja obeh del se nam postavlja vprašanje, kako to, da komaj osemletni Barnaby ni pustil, da bi mu identiteta odletela iz rok, precej starejši Mariši pa se je tako razpršila, da je ni več mogla sestaviti. Eden od odgovorov je lahko, da si je Mariša v glavi »vrtela« različne pravljične scenarije, Barnaby pa je bil strasten bralec knjig. In branje (dobrih) knjig je zagotovo eden od najboljših načinov za pogovor s samim seboj.
