Nova serija blagovne znamke »Desa«

Knjigi za čas pogajanj o novem družinskem živalskem članu.

Objavljeno
08. januar 2013 17.28
Gaja Kos
Gaja Kos

V zadnjih letih smo dobili nekaj dobrih domačih knjižnih serij, na primer serijo knjig o labradorcu Hektorju Dima Zupana, pa o z vsemi žavbami namazanih mulcih Lumpi Toma Kočarja in seveda serijo knjig o deklici Anici Dese Muck, ki je, tudi zavoljo TV-nanizank, posnetih po knjigah, verjetno najpopularnejša. To se kaže tudi v vztrajnem glasovanju mladih za priznanje moja najljubša knjiga.

Med mladimi, starimi in vsemi vmes bržkone zadostuje ime Desa in vsi nezmotljivo najprej pomislijo na Deso Muck. Če se osredotočim na mlade, to ni presenetljivo, kajti avtorica je med njimi vseskozi prisotna; ne samo s starejšimi deli, ki doživljajo ponatise, pač pa verjetno predvsem kot avtorica knjižnih serij.

Nekoliko starejšo mularijo je pridobila s serijo Blazno resno (s knjigami namigov za najstnike), mlajše pa (prvič) z že omenjeno zbirko Anica. Prenovljena Blazno resno o šoli, ki jo je po novem privlačno ilustriral Matej de Cecco, je postala moja najljubša slovenska knjiga po izboru mladih bralcev za leto 2012, knjige iz zbirke Anica pa so si omenjeni naziv lastile kar petkrat in mu dodale še Levstikovo nagrado.

V čem se torej skriva uspeh avtorice, ki ji ga priznavajo mladi in stroka? Prvič – z obsežnim, (konstantno) kvalitetnim opusom si je zagotovila najširšo prepoznavnost. Drugič – že samo dejstvo, da se bralec z enim literarnim likom (Anica) druži v več knjigah, ga tesneje poveže s takšnim junakom in z njegovim avtorjem oziroma avtorico. Tretjič – Desa Muck zna mladim in malo mlajšim zlesti pod kožo. Je naravno všečna – zna biti zafrkantska, zna biti zabavna, zna biti resna na nezatežen način in zna nezapleteno, a dobro povedati. Četrtič – v serijah združuje koristno z zabavnim in/ali zanimivim, kar je očitno uspešna kombinacija.

Prava žival za pravega človeka

Pred kratkim sta izšli dve knjigi, s katerima Desa Muck spet nagovarja (naj)mlajše in napovedujeta novo serijo. Naslov Čudežna bolha Megi bi sicer utegnil namigovati na to, da bo šlo za fantazijsko pisanje, vendar prevladuje realistično, sam lik čudežne bolhe pa je na prijaznih ilustracijah Maše Kozjek povečini zreduciran na črno pikico, ki je ožarjena z različnimi barvami. Čudežnost bolhe tiči predvsem v njeni zmožnosti komuniciranja z živalmi (in s svojo vodjo, bolho Megi Ena), njena misija pa je pripeljati pravo žival pravemu človeku ali pravega človeka pravi živali. Knjigi se namreč posvečata večno aktualni temi domačih živali, ki si jih slejkoprej zaželi skoraj vsak otrok, ne da bi se prav zavedal, kakšna odgovornost pride v paketu s kosmatim, pernatim ali kakšnim drugim živalskim ljubljenčkom.

Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli se osredotoča predvsem na razmerje med psom in dvema odraslima človekoma, ki takoj, ko dobita dojenčka, zanemarita svojega kosmatinca, medtem ko se Čudežna bolha Megi in zajček Branko ukvarja z odnosom, kakršnega do zajca gojita otroka; Metka zgrešenega, Simon zglednega. Obe knjigi sta po svoje tudi nekoliko napeti – zgodba o bernardincu Karliju bolj, kajti z nočno kvazivlomilsko akcijo je bolj dinamična, medtem ko je zgodba o zajcu nekoliko bolj zabavna, saj se avtorica v njej pošteno ponorčuje iz staršev (Metkine mame), ki manično poveličujejo vsak najbolj banalen »dosežek« svojih otrok (Metke).

Spremni besedi doktorice veterine

Zabavni ali domiselni so tudi avtoričini opisi. Ponos novopečenih staršev, na primer, mladim bralcem enostavno, a bržkone učinkovito, opiše takole: »Tako ponosno prevažajo okrog otroški voziček, kot da je v njem dinozavrovo jajce.« Občutek zaščitništva, ki prevzame Karlija ob prvem srečanju z dojenčkom, pa povzame takole: »Bilo je nekaj v zvezi s tem, da če bi dojenčka kdo samo grdo pogledal, bi bil čisto lahko ob kos hlač.« Dodana vrednost knjig sta vsekakor spremni besedi doktorice veterine, ki bralcem na komunikativen način posredujeta informacije o navadah, prehrani, negi, boleznih itd. psov in zajcev.

Zračno postavljeni knjigi, ki tudi v tehničnem pogledu omogočata prijetno bralsko izkušnjo, skozi zanimivi zgodbici in informativni spremni besedi torej poučita o odgovornosti do živali, pa tudi o veselju in zadovoljstvu, ki ju dobimo v zameno, če zanje lepo in pravilno skrbimo. Zavoljo vseh omenjenih lastnosti obeh knjig, ki so skupne tudi dobro sprejeti seriji o Anici, vse kaže na to, da se nam obeta še ena uspešna knjižna serija; verjetno je bodo veseli tudi starši, ki so v procesu pogajanj za novega družinskega živalskega člana.