O Slovencih tukaj in zdaj

Skoraj sočasno z novicami o krčenju proračunskih sredstev za lektorate slovenščine na tujih univerzah in zaradi tega žal skorajda neopazno je proti koncu lanskega leta izšla Antologija sodobne slovenske literature. Gre za osnovo projekta Svetovni dnevi sodobne slovenske literature, ki so ga pripravili 
v okviru programa Slovenščina na tujih univerzah 
na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, uredili pa so jo Alojzija Zupan Sosič, Mojca Nidorfer Šiškovič in Damjan Huber.

V antologijo (izdala jo je Znanstvena založba Filozofske fakultete, 194 str., 11 evrov) je zbranih 66 sodobnih avtorjev, od Lojzeta Kovačiča in Svetlane Makarovič do Nejca Gazvode in Dragice Potočnjak, in sicer z besedili, ki so izšla v obdobju od 1980 do 2010; 29 pesnikov je predstavljenih s po tremi pesmimi, 22 prozaistov in devet dramatikov s krajšimi odlomki, šest avtorjev pa zastopa mladinsko književnost, od tega dva s poezijo in štirje s prozo. Kakovost zajetih tekstov pri antologiji ne bi smela biti sporna – in da se povsem razumemo, v tem primeru tudi ni – pri tovrstnih zbirkah, ki so pomemben del procesa kanonizacije, zato je v zainteresirani javnosti navadno najbolj izpostavljen nabor avtorjev. Kdo je »prišel noter« in kdo je »ostal zunaj«, torej.

Kot je razloženo v uvodu, so bili kriteriji za izbor raznovrstni: literarna kakovost, razporeditev v tri literarne zvrsti, generacijska in geografska širina, prispevek 
k mladinski literaturi, želje učiteljev in študentov ter ne nazadnje literarni učinek besedila oziroma odlomka in njegova motivno-tematska ustreznost v smislu predstavitve Slovenije, njenega jezika, literature in kulture. Pomembno vlogo je igral tudi almanah Svetovni dnevi slovenske literature, ki je izšel v okviru istega projekta štiri leta poprej in v katerem je predstav­ljena več kot polovica avtorjev, ki so zdaj vključeni v Antologijo.

Pri tem je treba še poudariti, ker je ta tendenca jasno razvidna, da gre za že uveljavljene, preverjene avtorje, ki imajo za sabo določen korpus kakovostnih besedil in ne nazadnje tudi literarnovednih obravnav. Predvsem tu je iskati razloge, da je iz antologije izpadla recimo vrsta mladih slovenskih pesnic, ki pesniško »sceno« obvladujejo v zadnjih letih, vendar so izdale za zdaj zgolj zbirko ali dve, kar je za vstop v trajnejšo literarno zavest vsekakor premalo. Izboru avtorjev je torej, če odmislimo užaljenost izpuščenih literatov, težko kaj očitati.


Zanimiva razlika

Podobno je z razporeditvijo avtorjev med posamezne zvrsti. Pri vsestranskih ustvarjalcih, ki na vseh straneh ohranjajo podoben nivo literarne kakovosti, so bili uredniki več kot očitno prisiljeni v določene kompromisne rešitve, ki sta jih narekovala predvsem podhranjenost kakovostne sodobne slovenske dramatike in ne nazadnje tudi mladinske književnosti. Tako sta na primer Drago Jančar in Vinko Möderndorfer pač predstavljena 
z ­Velikim briljantnim valčkom oziroma Limonado slovenico, čeprav bi bil njun prispevek k sodobni slovenski prozi morda še pomembnejši ali pa vsaj enako pomemben, podobno sta se na primer tudi Niko Grafe­nauer in Tone Pavček s svojo poezijo znašla v mladinski književnosti – pri čemer se je urednikom pač moralo zastaviti vprašanje, če ne onadva, kdo pa?

Antologijo lahko torej beremo tudi kot kritično do razmer v sodobni slovenski literaturi, kjer se posebno pri mlajših avtorjih taka vsestranskost vse bolj izgublja oziroma se zaradi neuglednosti ali medijske nezainteresiranosti ali česar koli že zanemarja (dramatika) ali pa je zaradi raznih neliterarnih razlogov, med katerimi sta slej ko prej odločilna knjižnična izposoja in/ali prodaja, literarna kakovost postala bolj obrobnega ­pomena (mladinska književnost).

Ob natančnejšem pregledu besedil, vključenih v antologijo, se mi kot literarnemu kritiku in literarnovednemu znanstveniku zdi zanimiv, če že ne prepad, pa vsaj manjši »plot«, ki obstaja na meji med kritiškim/literarnopublicističnim in znanstvenim/akademskim krogom. Ker gre za avtorje, ki so si v slovenskem literarnem sistemu že pridobili določen ugled, pa tudi zaradi vpliva različnih kriterijev, je ta sicer prikrit, toda nedvomno je tam.

Če pogledamo razdelek 
s prozo, je kljub temu, da gre večinoma za odlomke iz romanov, med njimi najti zgolj dva ali tri nagrajene s kresnikom ali katero drugo literarno nagrado, te je v svoji ­karieri prejelo kar nekaj avtorjev, ki so vključeni v knjigo, vendar niso predstavljeni z nagrajenim delom, kar lepo število del pa je – kolikor sem opazil – pri literarni kritiki zapustilo bolj kot ne klavrn vtis. Ta razlika seveda ni nič neobičajnega ali novega, prej se zdi obratno: da se tudi v akademskem prostoru dandanes vse prevečkrat postavlja enačaj med literarnimi nagradami in literarno kakovostjo.

Antologija sodobne slovenske literature se tem trendom uspešno izogiba in upati je, da je slovenski bralci ne bodo dojemali kot namenjeno le »izvozu«, ampak se bo znašla na nočnih omaricah ljubiteljev (slovenske) literature tudi na tej strani Alp. Ne nazadnje so to besedila, ki spregovorijo o človeškem življenju nasploh, pa tudi konkretno o nas Slovencih danes. Zakaj bi bilo to bolj namenjeno radovednim tujcem kot nam? Predvsem lahko služi za nabor predlogov za branje kakovostnega sodobnega domačega leposlovja.