Ob stoletnici rojstva Maxa Frischa: vprašanja, na katera je treba odgovoriti

Max Frisch je eden najpomembnejših prozaistov, dramatikov in kritičnih umov 20. stoletja. Njegovo slavo so potrdile številne nagrade, med drugimi Büchnerjeva in mirovna nagrada nemških knjigotržcev. V »Frischevem« letu potekajo mnoge prireditve, avtorju so posvetili spominski kovanec, znamko, izšle so nove biografije in ponatisi... Njegov stoti rojstni dan je bil v nedeljo, 15. maja, v začetku aprila pa je minilo dvajset let od njegove smrti.

Že leta 1979 so ustanovili Fundacijo Maxa Frischa, ki zdaj upravlja z njegovo zapuščino; na znameniti ETH v Zürichu, kjer je diplomiral iz arhitekture, pa je Max Frisch Archiv od leta 1983 odprt tudi za javnost. Pisatelj sodi med redke klasike, ki so jim že v času življenja izdali zbrana dela. Ta so tako kot večina njegovih del izšla pri založbi Suhrkamp leta 1974, v uredništvu Hansa Mayerja in Walterja Schmitza.

Frischeva pisateljska kariera se je pričela leta 1932, ko mu je po štirih semestrih študija germanistike in novinarstva umrl oče in je moral pustiti študij ter začeti preživljati sebe in mater. Odločil se je za novinarstvo, se najprej podal na potovanje po Balkanu in poročal s svetovnega prvenstva 
v hokeju v Pragi leta 1933; od takrat se je njegova kariera samo še vzpenjala. V enem prvih novinarskih prispevkov Kaj sem? je na to vprašanje odgovoril: »Star sem 21 let, iluzij nimam; toda zaupam svojim novinarskim sposobnostim, imam priznanja in priporočila.«

Iz novinarja se je prelevil v študenta arhitekture, študij uspešno končal, imel deset let arhitekturni biro (njegovo delo je züriško kopališče Letzigraben), a hkrati tudi pisal in leta 1955, po velikem uspehu romana Stiller (1954), postal svobodni pisatelj.

Tudi v zasebnem življenju se je marsikaj spremenilo. Razpadel je zakon s kolegico arhitektko Constanze von Meyenburg, s katero je imel dve hčerki in sina. Po ločitvi je v letih 1960/1965 živel v Rimu. To je bil čas burnega razmerja s pisateljico Ingeborg Bachmann, ki ga je ubesedil v romanu Naj mi bo ime Gantenbein; Ingeborg Bachmann pa je svoje ogorčenje nad to »zlorabo« izrazila z romanom Malina. Vprašanje odnosa med moškim in žensko, ki ga je Frisch najslikoviteje označil 
z »nezdružljivostjo spolov«, ga ni zaposlovalo le v zasebnem življenju, ampak je osrednja tema večine njegovih del.

Prelomil je zaobljubo 
in spet začel pisati

Nujo po pisnem izražanju je čutil že zelo zgodaj, čeprav je nekje dejal, da je bil v otroštvu med prijatelji edini, ki ni bral Karla Maya in tudi sicer ni bral, je pa zato strastno oboževal gledališče. Čeprav je po svojem prvencu Jürg Reinhart (1934) in pripovedi Antwort aus der Stille (Odgovor iz tišine, 1937) leta 1938 prejel nagrado Conrad Ferdinand Meyer Preis, je zažgal vse, kar je do takrat napisal, ter prisegel, da nikoli več ne bo pisal. Leta 1939, ko je stal na straži na švicarski meji in bil prepričan, da so mu šteti dnevi, je prelomil zaobljubo in spet začel pisati. Tako je leta 1940 izdal Zapiske iz vojakovega nahrbtnika (Blätter aus dem Brotsack). Mladostno obdobje je sklenil z nadaljevanjem romana Jürg Reinhart leta 1943 in 
s pripovedjo Bin oder die Reise nach Peking (Bin ali potovanje v Peking, 1945).

Na pobudo Kurta Hirschfelda, dramaturga in pozneje direktorja 
v züriškem Schauspielhausu, je začel ustvarjati tudi za gledališče in skupaj s Friedrichom Dürrenmattom, s katerim sta po navadi omenjena v duetu, postal eden najpomembnejših dramatikov povojnega časa. Najbolj znani in največkrat uprizarjani sta drami Dobrnik in požigalci (Bidermann und die Brandstifter) in Andorra, ki so ju uprizorili tudi v Sloveniji – prvo leta 1959, leto po praizvedbi, slednjo pa kar 
v treh različnih slovenskih izvedbah leta 1962 in 1963 (praizvedba 1961). V sezoni 1992/1993 smo na odru ljubljanske Drame lahko videli tudi njegovega Don Juana ali ljubezen do geometrije (Don Juan oder Die Liebe zur Geometrie, 1954).

V prej omenjenem obdobju so nastali tudi njegovi romani Stiller (1954), Homo faber (1957) in Mein name sein Gantenbein (Naj mi bo ime Gantenbein, 1964), ki pomenijo vrhunec njegovega ustvarjanja in jih je kritika že ob nastanku označila za komplementarne, saj se ­lotevajo tematike, ki je Frischa okupirala od samih začetkov – vprašanje identitete posameznika.

V tretjem življenjskem obdobju je Frisch objavil avtobiografsko obarvano pripoved Montauk (1975), pripoved o staranju Človek se pojavi v holocenu (Der Mensch erscheint im Holozän, 1979), ki so jo nekateri imeli za vrhunec kariere, in pripoved­ Sinjebradec (1982).

V svojih delih je največkrat variiral dnevniško obliko, izdal pa je tudi dva dnevnika (Tagebuch 1946–1949 in Tagebuch 1966–1971), ki ne vsebujeta le sporadičnih dnevniških zapisov, ampak številne zgodbe, refleksije, črtice, skice, ki jih je pozneje pogosto uporabil za osnovo novih del. Okrog leta 2000 so pri Frischevi bivši tajnici odkrili dnevniške zapiske iz leta 1982/1983 in Peter von Matt jih je leta 2010 izdal kot Osnutke za tretji dnevnik (Entwürfe zu einem dritten Tagebuch) ter opremil s spremno besedo.

Frisch je zaradi ostre, toda dobrohotne kritike do Švice slovel tudi kot »onečaščevalec gnezda«, najbolj znan pa je stavek iz njegovega govora o sovraštvu do tujcev iz leta 1965, v katerem je Švicarje označil za »narod gospodarjev, ki se čuti ogrožen, ker je poklical delovno silo, prišli pa so ljudje«.

Naša biografija je naključna

Nemščine nevešči bralci so Frischa v slovenščini lahko brali relativno zgodaj: leta 1963 je Edvard Kocbek prevedel roman Homo faber, 1964. je sledil Stiller in leta 1965, torej komaj leto po izidu v izvirniku, je v slovenščini izšel roman Naj mi bo ime Gantenbein. Leta 1986 je bil preveden Sinjebradec in leta 1977 pripoved Montauk. Razen Sinjebradca, ki ga je prevedla Lučka Jenič, so vsi ostali prevodi delo Vitala Klabusa.

V letošnjem letu se je Študentska založba odločila, da bo tri najpomembnejša Frischeva dela izdala ponovno. Poleg ponatisa Stillerja, Homo fabra in Gantenbeina smo že v lanskem letu dobili tudi prevod izjemno pomembnega Dnevnika 1966–1971 (prevajalec Vital Klabus). Študentska založba je danes v Cankarjevem domu organizirala tudi simpozij o njem.

Frisch nekje opozarja, da je naša biografija pravzaprav naključna, da bi se vse lahko zgodilo tudi drugače in da je prav tako ali še pomembneje tisto, kar se dogaja v naši domišljiji. Tako »pravega« Frischa in njegov doživljajski vzorec lahko spoznamo šele z branjem njegovih del, ki odpirajo mnoga vprašanja.

Znamenit je postal vprašalnik 
v Dnevniku 1966–1971, kjer se med drugim sprašuje: »Ali ste prepričani, da vam je zares do ohranitve človeškega rodu, ko vas in vseh vaših znancev ne bo več?«, »Koliko let si želite doživeti?«, »Ali koga ljubite?«, »In iz česa to sklepate?«. Nekoč je dejal, da je najbolj srečen, če njegova dela zastavljajo vprašanja, brez odgovorov na katera bralec oziroma bralka ne more več živeti.

Dr. Vesna Kondrič Horvat je redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru