Ocena predstave Veliki briljantni valček: vsi v, vsi zunaj

Veliki briljantni valček Diega de Bree na izhodiščno vprašanje odgovarja samo delno, a s produktivnim nastavkom.

Objavljeno
01. oktober 2012 13.49
Blaž Lukan
Blaž Lukan

Ključno vprašanje pri ponovnem (po dveh krstnih uprizoritvah leta 1985 presenetljivo šele tretjem slovenskem) uprizarjanju že zdavnaj kanoniziranega Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja je vprašanje o tem, kaj nam ima povedati po 27 letih od nastanka. Da ne bomo po nepotrebnem špekulirali, poskusimo razumeti sámo de Brejevo uprizoritev. Pred nami je še vedno zavod Svoboda osvobaja, ki ga v ospredju vodi Doktor, v ozadju bolničar Volodja, v resnici pa izvedenca za metafore, zastopnika totalitarnega sistema, ki v »norišnico« prihajata iz podpodja.

Zdi se, kakor da sistema nimata prave povezave, kakor da totalitarni živi sam zase, zadovoljivo urejeno in prav dobro tudi brez pretiranega ukvarjanja s »pacienti« tam zgoraj, in da pravzaprav manifestira samo še neko »dolžnostno« formo, ter da se tudi bolnišnični samo do neke mere ozira na navodila »od spodaj«. Kot da bi se svet že zdavnaj uredil po meri totali(tari)tete, ki vsako motnjo kar sama izvrže iz sistema. V tem svetu pred nami zato ni več resničnega konflikta, kaj šele tragike, prej kaos oziroma dokončna odsotnost hierarhično urejenih vrednostnih registrov. Doktor je, kot rečeno, samo navidezni upravnik ustanove, v kateri Volodja nemoteno izvaja torturo nad »norci«, vendar je tudi brez posega izvedencev prav tako izgubljen, ujet v primež te »osvobojevalnice«, tudi sam notri oziroma v, kakor se glasi slavni Jančarjev aforizem.

Tragike ne zagotavljajo niti pacienti, ki so že po volji dramske predloge zgolj neškodljiva in »atmosferska« komparzerija v senci celotnega dogajanja, niti zgodovinar Simon Veber, ki naj bi bil njegov sprožilni moment. Veber se v uprizoritvi dolgo vzpostavlja, zmeden je in kot da se ga vse, kar se z njim dogaja, premalo tiče; ni niti »civilne« ogroženosti niti osebne zgroženosti, samo neka oddaljena, prihajajoča grozljivost, ki se, še preden bi se lahko udejanjila, obrne v blodnjo, v kateri se resnično razživi, a drugače, kot bi pričakovali: kot bi Veber ves čas hrepenel po Drohojowskem, svoji absolutni metafori, svojem presežku, ki se iz njega rodi z amputacijo noge, z usodnim primanjkljajem.

Zaključni prizor predstavlja tudi največji režiserjev poseg v Jančarjevo dramsko strukturo: Ljubica (igra jo Mateja Pucko), po logiki režiserjeve dramaturške krajšave besedila pretirano shematični lik, odpre vrata z odra na ulico in gruča originalov zapusti psihiatrično bolnišnico, v kateri ostanejo predstavniki oblasti. Vprašanje je, kam osvobojeni norci sploh lahko odidejo: zdi se, da ne v »nekdanji« svet, temveč v paralelni svet (svoje) blodnje, ki je po vsem sodeč »srečen«, rešen fatalnega v. Le da ne vemo, ali se zgolj ne preselijo iz nekega malega v v veliki V, kjer razlik med znotraj in zunaj sploh ni več …

Vse navedeno je v de Brejevi uprizoritvi razberljivo, vendar ne vedno dovolj oziroma enako razvidno in zanesljivo. Besedilo je dramaturško (in jezikovno) slabo pripravljeno, na trenutke celo »nelogično«, ritem se zatika in razpada na posamezne segmente, mizanscensko pa je postavitev pogosto neuravnovešena. V njej je scensko zadovoljivo nakazana atmosfera ujetosti, utesnjenosti in (včasih bizarne) kaotičnosti, prešibka pozornost je posvečena osmislitvi skupine norcev, posamezni prizori, kakršen je na primer zaključni ples, pa so zgolj zasilni. Kljub temu uprizoritev ni brez intenzivnosti, ki ji jo zagotavljajo zlasti izjemno prezentni nastopi Doktorja v izvedbi Gregorja Bakovića, emblematične, brezupne, razpuščene figure našega časa, ki ve, kaj bi morala, a ne zmore, in v ničemer, kar počne, še v pitju ne, ne najde resničnega užitka.

Problem, ki ga zastavljajo Doktorjevi nastopi, pa ni igralski, temveč režijski, in se kaže v vprašanju, kaj tako poudarjena figura bistvenega prinese v razumevanje uprizoritve. Bojim se, da poleg pomenljive emblematičnosti nič relevantnega. Druga presečna točka uprizoritve so nastopi Volodje v izvedbi Vlada Novaka, igralsko natančno analizirane intervencije v ustaljeni red življenja ustanove, ki so spet bolj režijsko kakor igralsko neenotni, v prehajanju od trde in rigorozne oblastnosti prek hladne preračunljivosti do zmedene naivnosti in opeharjenosti preveč skokoviti, da bi bili prepričljivi tudi zunaj dramaturške logike.

Povsem drugačno možnost uprizoritve nakazuje »poljska« ali »metaforična« faza nastopa Simona Vebra oziroma Drohojowskega v izvedbi Vladimirja Vlaškalića, ki pomeni njegov resnični upor in tako rekoč v zadnjem hipu popravi njegovo začetno medlost in kaotičnost. V njegovi blodnji je največji red, upanje, rešitev nekam, kamor »moč preganjavcev ne seže« in kjer lahko njegov duh paradoksno polno zaživi. Od drugih nastopov omenimo Ksenijo Mišič kot Klaro, Kristijana Ostanka kot Emerika, Alojza Sveteta kot Savla Pavla in Tadeja Toša kot izvedenca za metafore.

Veliki briljantni valček v režiji Diega de Bree na izhodiščno vprašanje odgovarja samo delno, a ob navedenih pomislekih vendarle s produktivnim nastavkom, ki upravičuje njegovo ponovno uprizarjanje.