Od »Houellebecqa« do hvalnice teroristu

Literarna jesen po francosko, kjer bodo v nekaj tednih podelili prestižne nagrade.

Objavljeno
17. september 2012 21.22
Aurélien Bellanger; Bellanger
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Jesen je čas pobiranja plodov, v Franciji tudi knjižnih. Vsako­ leto znova navrže na stotine novitet, letos ni nič drugače. Medtem ko je bilo prvo polletje za založnike in bralce dokaj dolgočasno, saj ni posebej zaštrlelo nobeno delo, popočitniška bera kaže, da je knjižna industrija stabilna, ustvarjalnosti pa veliko.

Mimi Podkrižnik

Tudi letošnjo literarno jesen – od sredine avgusta do oktobra bo Francoze obogatila za 646 naslovov, domačih in tujih v prevodu – se, kakor pišejo pri Evene, ni mogoče izogniti nekaterim polemikam, navijaštvu in govoricam. Med imeni, ki jih izpostavljajo, ker bi lahko bila (znova) magnet za nagrade, so stare znanke in znanci:­ Amélie Nothomb (Barbe bleue, založba Michel Albin), Christine Angot (Une semaine de vacances, Flammarion), Olivier Adam (Les Lisières, Flammarion), Laurent Gaudé (Pour seul cortège, Actes Sud), Philippe Delerm (Je vais passer pour un vieux con, Seuil), pa tudi novinci, kot je Aurélien Bellanger (La Théorie de l'information, Gallimard).

Zanimivo pero, ki postavlja književnost nasproti izjemni duhovni sili: neumnosti, je prav tako Jérôme Ferrari (Le sermon sur la chute de Rome, Actes Sud), medtem ko med tujimi pisci založbe in mediji izpostavljajo­ predvsem Toni Morisson, J. K. Rowling in Salmana Rushdieja.

Štrlina

Iz domačega romanesknega morja­ še posebej štrli La Théorie de l'information, prvenec 32-letnega Auréliena Bellangerja, ki ga nekateri že označujejo za novega Michela Houellebecqa. Mediji so malone vsi po vrsti planili po avtorju, po izobrazbi filozofu in poklicu knjižničarju, ki se je pred časom odločil, da bo le še pisal: v službi je dal odpoved, si vzel dve leti za brezposelnost in napisal prvi roman, katerega osrednja tema je sodobna informacijska tehnologija. Ker ima v njem glavno vlogo Pascal Ertanger alias Xavier Niel, znani francoski »čudežni deček digitalne revolucije«, zdaj malone vsi čakajo, kdaj se bo ta oglasil.

Knjiga sproža številna vprašanja o poteh sodobne književnosti, kajti pisec v romanu povezuje dve svoji­ strasti: poezijo in tehniko. Da so mu besede stekle, je moral prej prebrati Balzacovo Človeško komedijo in potem je šlo kakor po maslu: sploh ko je v bogatem Xavierju Nielu – ustanovitelju mobilnega operaterja Free, že prej pa tudi vročih linij v informacijskem sistemu Minitel ter nekaterih pipšovov in seksšopov – prepoznal novega »Rastignaca«.

Balzacov ambiciozni povzpetnik mu je služil kot ogrodje za glavnega literarnega junaka, medtem ko se v nekaterih drugih likih prav tako razkrivajo povsem konkretni ljudje iz francoske visoke družbe: celo nekdanji desnosredinski predsednik Nicolas Sarkozy je med njimi.

Protagonist Pascal Ertanger, ki se druži s pomembneži vseh vrst, razkriva zanimivo življenjsko pot, na katero je krenil kot osamljeni deček, zatem pa se je prelevil v najmlajšega pornografa v Franciji, nato še v mladega milijonarja in pozneje v tajkuna. Obkrožen z računalniki se v romanu počasi zapira pred resničnim svetom v računalniško nadrealnost, je nekje na pol poti med znanstveno fantastiko in metafiziko.

Da kritiki neznanega Auréliena Bellangerja, ki je kakor da padel z neba, primerjajo s Houellebecqom, niti ne čudi, saj ga zanimajo podobne sfere (od tehničnega seksa do globoke osamljenosti) in tudi njegov jezik je trd, grob in surov – jezik pač, ki se poda sodobni družbi, v kateri se človek počuti vse bolj razčlovečeno in podrejen materiji. Iz sloga je zaznati, kako se avtor, ki je pred dvema letoma o Houellebecqu objavil esej Houellebecq, écrivain romantique, napaja v podatkovnih zbirkah in enciklopedijah. Romana nikoli ne bi bilo, če ne bi, kakor je zaupal francoskim medijem, obstajala Wikipedija.

Vznemirjenje

Medtem ko novinec Bellanger s svežino odpira znana vprašanja o tehnodobi, primatu denarja, krempljih povzpetništva, častihlepja ... in, seveda, upa na kakšno nagrado, močno dviguje prah tudi Richard Millet, urednik pri založbi Gallimard; pred kratkim se je podpisal pod Éloge littéraire d'Anders Brei­vik (založba Pierre-Guillaume de Roux). Z drobnim pamfletom – literarno hvalnico Andersu Brei­viku – je na kratkih 18 straneh sprožil vznemirjenje, kakršnega še ni bilo.

Ogorčena pisateljica Annie Ernaux je v bran čistosti literature in duha pozvala h kolektivni obsodbi »nevarnega Milletovega fašističnega manifesta, ki onečašča pisateljstvo«, pritrdilo pa ji je že krog 120 intelektualcev: tudi ugledni zgodovinar Pierre Nora je med njimi, pa še predsednik vlade Jean-Marc Ayrault, denimo, ki ga je esej prav tako močno »šokiral«.

Millet je v besedilu, ki je izšlo na dan, ko so v Oslu obsodili norveškega terorista Andersa Breivika, pohvalil »formalno dovršenost njegovega zločina« in »literarno dimenzijo dejanja«. Pripisal je, da morije seveda ne odobrava. In vendar za Milleta, ki se nazorsko postavlja na (skrajno) desnico in tokrat nasilja ne estetizira prvič, norveški množični morilec ni nič drugega kot otrok evropskega brezupa in odgovor na splošno izgubo nacionalne in kulturne identitete. Po svoje ga opravičuje kot znamenje dekadentnosti, za katero boleha stara celina, kot odgovor na multikulturalizem in zablode književnosti.

Na papirju, pa tudi bralnikih in tablicah

Izpostaviti kaže, da so za letošnjo »rentrée littéraire«, kakor jesenskemu književnemu zagonu pravijo Francozi, značilni naslovi, ki ciljajo na široke množice bralcev. Želijo postati uspešnice in so zatorej natisnjeni v vrtoglavih nakladah. Kar šestdeset del je že ali bo v teh dneh izšlo vsaj v sto tisoč ali celo več izvodih: pripravljenih je dvesto tisoč zvezkov nove Amélie Nothomb.

Pri Livres Hebdo razmišljajo, da so oprezni založniki namenoma počakali z nekaterimi atraktivnimi domačimi ali tujimi deli na jesen, saj bi jih v prvem semestru zagotovo zasenčila politika: najprej so Francoze obsedale predsedniške volitve in zatem volitve za narodno skupščino.

Morda je zanimivo, da je skoraj vse tokratne novosti mogoče brati na papirju in v elektronski obliki, kajti ne da se prezreti, da Francozi zmeraj bolj segajo po sodobnih bralnikih in tablicah. Trg resda še ni tako razbohoten kot v ZDA, toda pričakovanja založnikov so na polju digitalnega velika. Dokaz, da imajo prav, je Bellangerjeva La Théorie de l'information, ki je izšla 22. avgusta in se je že uvrstila med prvo deseterico v Applovi prodajalni iBooks.

Zdaj, ko so novosti na policah knjigarn, »izbranke« celo v izložbah, od koder se poskušajo prebiti med bralce, so prvi izbor opravile tudi žirije, ki bodo čez nekaj tednov podelile prestižne literarne nagrade v Franciji: Goncourtovo in Renaudotovo, tudi nagrado médicis­.

Peresa, ki najbolj obsedajo medije, so nekatere žirante pritegnila in drugih ne: v prvo selekcijo trinajstih najboljših romanov za renaudota, denimo, sta se res uvrstila že omenjeni Aurélien Bellanger in opazni Patrick Deville (Peste et choléra, založba Seuil), medtem ko se medijski favorit Olivier Adam ni.

Tega je pred dnevi prezrla tudi Goncourtova akademija, ki prav tako v Bellagerjevem delu ne vidi literarnega presežka. Zato pa je med štirinajstimi najboljšimi romani prepoznala obetaven potencial, denimo, v Jérômu Ferrariju in v Rue des voleurs Mathiasa Énarda

Komisija za nagrado médicis je skozi prvo sito spustila Bellangerja, tudi Philippa Djiana (Oh .., Gallimard) in še dvanajst romanesknih del. Ugledni Goncourtovo in Renaudotovo nagrado za najboljši roman bodo slavnostno podelili 7. novembra, dobitnik nagrade médicis za naj roman bo znan dan prej. Že prej se bodo žirije sestale še dvakrat.

Nagrade (tudi za najboljše esejistično pisanje in drugo) za književna dela pomenijo usoden odriv med bralce, kakor je za njihovo življenje pomemben ves medijski »cirkus« okrog avtorjev: od ugibanj in napovedi, napačnih prav tako, do polemik in govoric. V knjižni hiperprodukciji po francosko za posamezno knjigo pomenijo lepo prihodnost ali takojšnjo nevidnost.