Od Pavčka se bomo dolgo poslavljali

Bil je pesnik luči, ki je dobro vedel za temo.

Objavljeno
21. oktober 2011 19.53
Posodobljeno
22. oktober 2011 08.00
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Tisti, ki smo ga poznali, vemo, da je bil še decembra lani pripravljen razdirati šale, gromko in na pamet recitirati slovenske in ruske verze, se z veseljem ali pikrostjo spominjati sopotnikov ali razburljivih dogodkov.

Potem so bile novice o njegovem zdravju dobre in slabe, a glede na njegov prislovični vitalizem smo do včeraj seveda raje verjeli dobrim. Pavček je v zadnjih pesniških knjigah, od Upočasnitev (1998) dalje zagotovo, večkrat omenjal smrt kot dobrotljivo ali tudi prebrisano sogovornico, ki jo ima človek pravico prelisičiti. Tak frajgajstovski odnos do smrti se seveda popolnoma sklada z njegovim vedrim značajem, ki ga je izkazoval v javnosti in se z njim priljubil starim in posebej mladim, elitističnemu ali bolj ljudsko obarvanemu občinstvu, ljudem peresa ali ljudem drugačnih opravil. Zelo rad je govoril o svoji rodni Dolenjski, njeno valovitost in svetlobo je opeval tudi mimo poezije, enako rad pa tudi primorsko sonce nad Sečovljami, kjer je imel vinograd in oljke in primorsko štimungo.

To seveda ne pomeni, da Pavček ni poznal temne strani meseca. 
V njegovo življenje in poezijo je najgloblje zarezala smrt sina Marka, prav tako pesnika: ta dogodek je, ko se je preselil v poezijo, povzročil nekaj najtemnejših verzov slovenskega pesništva, v katerih se osebna nesreča (kot pri Prešernu) prepleta z vprašanjem ranljivega slovenstva (cikel Slovenske pesmi), o čemer že z naslovi pričajo zbirke Dediščina, Goličava, Temna zarja; tu so pesmi, v katerih smrt ni frivolna sobesednica.

Vendar njegova poezija kaže, da je znal najti tudi trdna oprijemališča za rešitev iz položaja, v katerem »v mrtev dan zre zasolzeno rdeče ajdino oko«. Takšne točke rešitve so zemlja, rod, slovenska in dolenjska pokrajina – »samo tu lahko živim« se glasi eden od njegovih temeljnih verzov –, pesništvo in predvsem lepota življenja, o kateri Pavček ne plete filozofskih razlag, ampak jo sprejema kot samoumeven in pravičen dar, izročen človeku. Oblikovna podoba Pavčkove poezije je dostopno privlačna, najraje štirivrstična in rimana, verzi so zvočno razkošni, podobe slikovite; tradicionalistično intonirana poezija torej, ki je bila ves čas huda konkurenca modernistični liniji. Pavček je, kljub temnim zarjam, pesnik luči in eden najbolj branih povojnih slovenskih avtorjev.

Seveda je poleg poezije tu še veliko drugega: otroška literatura, obsežno prevajalsko delo, esejistično-memoarska proza v štirih knjigah, njegove številne in za kulturo koristne službe, ki jih je opravljal, obsežna je bera njegovega družbenega in celo političnega življenja (da, bil je tudi poslanec v državnem zboru), mnogo je storil dobrega, a ve za to komaj kdo, in najbrž je še več tistega, česar ni storil, in je bilo prav, da ni. Dolgo se bomo poslavljali od njega.

 

*

 

En hribček bom kupil



En hribček bom kupil

najžlahtnejših trt,

ga pil bom in h kupi

povabil še smrt.



Naj ga srkne, reva,

sita treznosti,

odloži opita

zle obveznosti.



Z njo, poslednjo ljubo,

bo najdaljša noč,

skup praznila kupo

bova oberoč.



Ko duhov me vinskih

omami množica,

šel bom v svet vilinski

v samih rožicah.



Pesem je iz zadnje zbirke Same pesmi o ljubezni (2008).