Odmevna knjiga Stéphana Hessela: Dvignite se!

Delo Stéphana Hessela, ki je zadnje mesece vzbudilo v Zahodni Evropi največ pozornosti, je danes izšlo tudi v slovenščini. Za prevod je, le nekaj mesecev po izidu v francoščini, poskrbela Založba Sanje, opravila pa ga je Delova novinarka Agata Tomažič.

Knjiga je drobna in oblikovno asketska, na naslovnici pa jasno piše, da stane 2 evra in 99 centov. Ne samo kupi, tudi prebere jo torej lahko vsakdo. Dvignite se! (v izvirniku Indignez vous! – slovenski prevod naslova utegne zbuditi kar nekaj nasprotovanj, in tudi to je za knjigo pravzaprav dobro) je drobna knjižica: če odštejemo uvodno in spremno besedo (prvo je prispeval bivši predsednik Milan Kučan, ki se tu pojavlja tudi kot Hesselov prijatelj, drugo pa še en pomemben človek z Dela, zunanjepolitični novinar in dopisnik Branko Soban) ter besedo francoskega založnika, ostane avtorjevega teksta komaj za trideset strani. Kar potrjuje Kučanovo današnjo pripombo, da gre za programski dokument, namenjen francoski mladini.

Tudi Agata Tomažič je izpostavila naslovnika teksta, ki ima očitno vse lastnosti manifesta, torej mladino, v tem vidi celo skrivnost njenega prodajnega uspeha. Kot vemo, se naklada v Franciji, Nemčiji in Italiji meri v nekaj milijonih, vemo tudi to, da je knjiga postala za novo leto darilni hit med francoskimi »levičarji«.

Ali se Hesselovo pisanje, ki, rečeno na splošno, srdito napada evropske in svetovne nedemokratične, izkoriščevalske in neoliberalne manire ter – bistvena poteza je ogorčenost – poziva k revoltu, manifestira res kot izključno levičarsko branje, bomo imeli zdaj priložnost testirati neposredno. Kučan je danes dejal, da je slovenski politični prostor tako zastrupljen, da debata o perspektivi ta trenutek sploh ni mogoča.

Soban je izpostavljal Heselovo kritiko neobčutljivosti do socialnih razlik, takšno neobčutljivost vidi tudi v domačih medijih. Iz mobilizacijskega duha, ki ga spodbuja ta knjiga, razvija Soban naslednje misli: »Počasi se je treba rešiti. Spremeniti moramo obnašanje. Začnimo se odločati o pomembnih stvareh za nas in za druge na podlagi več morale in manj interesov. Naredimo tisto, kar je prav, namesto tistega, kar se splača. (...) Svet se je spremenil, spremeniti se moramo tudi mi.«

Stéphene Hessel, danes štiriidevetdesetletnik (septembra naj bi vendarle prišel v Ljubljano, zdaj ni mogel), seveda ni kdor koli. Njegova starša, Nemca, ki sta se 1924 preselila v Pariz, sta biografsko soudeležena v znamenitem Truffautovem filmu Jules in Jim, kar s Stéphenom sicer nima neposredne zveze, kaže pa na intelektualne in kulturne okoliščine, v katerih je odraščal.

Bil je veteran francoskega odporniškega gibanja, kot kasnejši diplomat v OZN pa soavtor Splošne deklaracije o človekovih pravicah, soustanovitelj Russellovega sodišča, Kučan ga je spoznal v okviru Mednarodnega etičnega kolegija, ki je 2001 zasedal na Bledu. Nazadnje je bil Hessel v Gazi in se zavzel za Palestince. Ni čudno, da ga nekateri predlagajo za Nobelovo nagrado za mir (Michel Rocard, Peter Sloterdijk).

Na intelektualni desnici je drugače: filozof Alain Finkielkraut je (v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo dejal, da je Hesselu »za resnične probleme malo mar, kajti s prstom kaže na prevladujoče slabo, ki nas vodi, in razstavlja vse družbene dosežke«). – A kot rečeno; Hesselova »heretična« knjiga je zdaj v slovenščini. Vsakdo jo lahko prime v roke.