Okrogla miza: ženske v slovenski literaturi

Zakaj je moralo miniti šestdeset let, da so prvo žensko pripustili na panteon­ slovenske literature, ki se mu pravi Zbrana dela slovenskih pesnikov in ­pisateljev? Kako rekonstruirati slovensko literarno zgodovino, da bo pravična do žensk? So slovenske literarne ustvarjalke še vedno v getu, se soočajo s predsodki in z zavračanjem? To so nekatera izmed vprašanj, ki so si jih postavile štiri profesorice književnosti in dve literatki na torkovem ­debatnem večeru, ki ga je Slovenski center Pen pripravil v dvorani Društva slovenskih pisateljev.

Večer je uvedel predsednik Pena Marjan Strojan in si odgovoril na vprašanje, zakaj za prvo slovensko »klasikinjo« oziroma prvo žensko predstavnico v Zbranih delih, Zofko Kveder, nikoli ni slišal v šoli. Pisateljica, živela je med leti 1878 in 1926, je namreč prekršila dva tabuja, ki ju »spodobna ženska« ne bi smela: prvi je, da se je ločila, drugi pa, da je po poroki s Hrvatom začela pisati 
v hrvaščini. Zamenjati moškega in jezik je bilo takrat in še dolgo potem nesprejemljivo, zato je bila izrinjena iz slovenske literarne zavesti.


Odsotnost ženske 
literarne tradicije

V šolskih učbenikih ni manjkala le Zofka Kveder, temveč še številne druge avtorice. Kako ustvarja ženska ob odsotnosti ženske literarne tradicije, je pesnico Barbaro Korun vprašala moderatorka Barbara Simoniti. Ta je povedala, da je rasla ob moških avtorjih in da je manko ženske tradicije začutila šele, ko je tudi sama začela pisati. Čutila se je osamljeno in pozneje je z olajšanjem odkrila, da obstajajo še druge ženske, ki pišejo.

Katja Mihurko Poniž, profesorica slovenske književnosti na novogoriški fakulteti za humanistiko, je opozorila, da je odsotnost ženske tradicije vplivala na avtorice že v 19. stoletju. Med raziskovanjem je namreč večkrat naletela na zapise žensk, ki so pogrešale druge pišoče ženske, pisati pa so začele, ko so odkrile, da se javno oglašajo tudi druge. V zvezi 
s poznim sprejemanjem Zofke Kveder na panteon slovenske literature je povedala (Katja Mihurko Poniž je namreč uredila njeno Zbrano delo), da so se že v preteklosti našle navdušenke nad njenim delom, denimo Marja Borštnik in Erna Muser. Slednja jo je poskušala vključili 
v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, a jo je takratni urednik Anton Ocvirk zavrnil. Nekaj desetletij zatem urednik France Bernik s tem predlogom ni imel več težav.

Poziv h korigiranju slovenske literarne zgodovine

Irena Novak Popov , profesorica slovenske književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, je pojasnila, kako je nastajala Antologija slovenskih pesnic, ki jo je v treh delih pripravila za založbo Tuma. Povedala je, da je to bilo neke vrste arheološko delo, saj je brskala po zgodovini in odkrivala pozabljene avtorice. Menila je, da bo s tem pomagala ženskam izstopiti iz geta, našle pa so se tudi take, ki so menile, da je prav taka antologija geto, zato vanjo niso hotele biti uvrščene. To je bilo denimo stališče Svetlane Makarovič. Upa, da bo njena antologija spremenila vrednotenje literature, ki je polno predsodkov do ženskih ustvarjalk.

Tudi Silvija Borovnik, profesorica slovenske književnosti na mariborski filozofski fakulteti, je ugotavljala, da je zgodovina slovenske ženske literature zgodovina manka, zgodovina neoseb, zgodovina zamolčevanja in poniževanja. Se je pa vsaj na univerzitetnem nivoju po njenem mnenju že marsikaj premaknilo na bolje, danes se na predavanjih govori o ženski ustvarjalnosti, pišejo se diplome in disertacije na to temo, organizirajo seminarji. Irena Novak Popov je temu nasprotovala – po njenih izkušnjah tudi na univerzitetnem ­nivoju ni vse tako zelo dobro, programi so vsaj na ljubljanski fakulteti še vedno zelo maskularno naravnani. Tudi Barbara Korun je menila, da je ženska literatura pri nas še vedno geto, še vedno živi vzporedno življenje.

Stanislava Chrobáková Repar, pesnica, filozofinja, urednica in profesorica na novogoriški fakulteti za humanistiko, je pojasnila, kako so jo njena osebna zgodba in feministična literatura, ki je zanjo postala dostopna po letu 1989, pripeljale do feminizma. Razume ga kot boj žensk­ za svoje pravice na vseh področjih, od političnih pravic do uveljavljanja avtentičnega ženskega glasu v literaturi. Ko je leta 2001 prišla iz rodne Slovaške v Slovenijo, je feministično dejavnost nadaljevala pri Apokalipsi, kjer že nekaj časa ureja posebne »gender« številke. Ob pozivih k rekonstruiranju slovenske literarne zgodovine je dodala, da je predvsem nujno treba odkriti, kakšni mehanizmi so po­vzročili getoizacijo ženske ustvarjalnosti. Opozorila je še, da 
v Sloveniji ženske redko dobijo literarno priznanje ali štipendijo in da jih ni v raznih komisijah.

Ženske so matere ali ljubice

Nekaj razburjenja je povzročilo vprašanje, kakšen je pravzaprav ženski glas v literaturi. Ženske poskušajo stvari mehčati, so nosilke subtilnosti in rafiniranosti, ne zanašajo se na razum in falocentričnost, je dejala Irena Novak Popov. S tega stališča so skrajno radikalizirane pisave denimo Vesne Lemaić ali Nataše Sukič po njenem mnenju neobičajen ženski glas.

Kaj pa ženski liki v literaturi slovenskih pisateljev moškega spola? Pogosto so enostranski, ženske so bodisi matere bodisi ljubice in tu se razpon konča, so menile razpravljavke. Od pisateljev, ki znajo oblikovati večplastne ženske like, je Silvija Borovnik izpostavila Rudija Šeliga in Marjana Tomšiča, Katja Mihurko Poniž pa je nasprotovala, da Tomšiča vsaj v Aleksandrinkah ne moremo hvaliti glede oblikovanja ženskih likov. Za Draga Jančarja je bilo slišati, da do romana Katarina, pav in jezuit ni imel skoraj nobenega omembe vrednega ženskega lika, zelo enostransko je ženske prikazoval tudi Vitomil Zupan.

Razprava se je končala s pozivom, naj ženske prevzamejo oblast 
v Društvu slovenskih pisateljev (naj pridejo množično na volilni zbor in predlagajo svojo kandidatko za predsednico!) in enkrat na mesec organizirajo večer ženske literature, na katerem bomo odkrivali ­zamolčane ženske pisateljice.