Tiskane izdaje
Odgovorna urednica Primorskih novic Vesna Humar je na Tauferjeve besede spomnila na četrtkovi okrogli mizi Srednjeevropske pobude z naslovom Navdih meja in od povabljenih razpravljalcev priklicala odzive: hrvaški pisatelj Milan Rakovac, »neozdravljivi istrski imperialist«, celo »ordinarni istrski 'imperialni iredentist'«, pomorski častnik, ki je odložil uniformo, da bi bil pesnik, je povedal, da bo tvegal nadse priklicati prekletstvo pisateljskega poklica, a da vendar pripravljen povedati: Ne poslušajo nas, ker nimamo nič povedati! Ne gre le za obtoževanje vsega za stanje, v katerem je umetnost danes ... Sam bi – če si dovolim malce sarkazma – prav rad napisal pesem o kokakoli ali črnogorskem vojnem kriminalcu, a nihče me ne pride tega prosit. Razlog za zdajšnje stanje literature je večinski sodobni eksapizem pisateljev, je Rakovčeva diagnoza.
V svojem simpozijskem prispevku ponuja Rakovac Bruslju besede, ob katerih se je mogoče zamisliti: V Istri in z Istro, razpotegnjeno do sosednjih področij Hrvaške, Italije, Avstrije in Madžarske in razumljeno kot področje kontinentalnega poskusa (še najbolj pa kot cona obrzdanih hipokrizij velikih evropskih nacij in njihovih pristranskosti do »svojih« interesnih sfer in paleohistoričnih revanšizmov), je mogoče in se mora uresničiti transkontinentalni, medetnični, večkulturni regionalni poligon, futuristični poligon, »evropski eksperimentalni vrt«. Če Evropa uspe tukaj, bo uspela povsod, če ne uspe – ji ne bo uspelo nikjer.
Rodica Draghincescu se raje zanaša na prepričanje, da umetnost nima meja in da so besede kljub vsemu glasne. Na meje romunska pesnica, pisateljica in esejistka, ki živi v Franciji in piše tako v romunščini kot francoščini (vileniški organizatorji so jo predstavili kot pripadnico nekonformističnih pisateljev »generacije 90-ih«, ki se je formirala v času strmoglavljenja Ceausescujevega režima), gleda s stališča kulture in se sprašuje ali globalizacija kulture predstavlja resnično ali zgolj namišljeno grožnjo moralni identiteti. Meje, pravi, označujejo fizična, politična, nacionalna in jezikovna področja, ki se medsebojno prekrivajo.
V Odiseju, ki ga je postavila v naslov svojega prispevka na okrogli mizi – Od Odiseja, človeka meja, do … Alice v deželi Evropske unije – oziroma v Odiseju–Alici prepoznava mitsko figuro, v kateri vidi usodo ljudi, ki so iskali domovino, svojo čudežno deželo, pa so na primer v združeni Evropi našli čuden jezik in neznance. Bolj poetično je to misel formulirala z mislijo, da se kultura kot Odisej-Alica v deželi evropskih čudežev hrani z Mejami in jih nadomešča z Besednimi gozdovi, kjer živijo Človeške ptice in povsod naokrog ležijo Medeni kolači v obliki cvetlic. S tem ko piše knjige, pravi romunsko-francoska pisateljica, pisatelj na takšen ali drugačen način izraža tisto, kar želi prenesti bralcu. Zato si pogosto dovoli preseči konvencionalne meje resničnosti. S svojim jezikom in imaginarnimi ključi z lahkoto prehaja meje in presega splošno sprejete omejitve.
Najboljša opredelitev meje, ki sem jo kdaj prebrala, je sledeča – to je črta, ki deli navidezne pravice enega od navideznih pravic drugega, pravi Tanja Maljarčuk, ukrajinska pisateljica, ki zadnja leta živi na Dunaju. Zmeraj ko govorimo o mejah, govorimo o besedah, o jezikih, je prepričana: »Prekletstvo Babilonskega stolpa deluje vsakič, ko prestopimo mejo. Vendar to ni kazen za poskus, da bi dosegli nebo, vsaj sama ne verjamem takšni razlagi naše različnosti. Različni smo zato, da bi se s tem, ko pripadamo enim in ostajamo tuji za druge, spreminjali, da bi se potrudili in se sami znova naučili živeti v miru. In kaj ostane? Ostanejo samo kultura in spomin in ljudje, pravi Tanja Maljarčuk, meje pa se razblinijo.
Je meja inspiracija? Prevajalec Ludwig Hartinger na to vprašanje odgovarja z mislijo Ingeborg Bachmann, da skozi vsako besedo meje gredo. To pomeni, da je pesniška beseda mejaš, gre do meje in čez – in je že v lastnem jeziku tujka. Paradoks meja in svobode je, da je za ohranitev svobode včasih meje treba prečkati, včasih pa jih je treba za dosego istega cilja spoštovati. Tako pri meni vandrajo meje, pravi (ob Borisu Pahorju) prvi častni gost vileniške prireditve, o katerem je Veno Taufer povedal, da je največji in najbolj dragoceni prijatelj Vilenice.
Pisatelj Florjan Lipuš je povedal, da sicer živi na meji, blizu meje, a meje ne občuti, vsaj danes ne. Včasih je bilo drugače in niti najmanj ne pogreša časov, ko so ga na meji ustavljali in postavljali vprašanja. V umetniškem smislu pa meje pravzaprav nikdar ni bilo, meja je bila ustvarjena umetno, politično, resnične meje za duha, za ustvarjanje pa ni nikdar občutil, zaradi meja se ni nikdar čutil omejenega. Zmeraj si lahko mislil, kar si hotel, pri tem te nihče ni oviral, je dodal Lipuš.
