Tiskane izdaje
Ropotarna Petra Svetine, za katero je nedavno prejel večernico, nagrado časopisne hiše Večer za najboljše slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo, ki je izšlo lani – je bricolage različnih tekstov: kratkih zgodbic, pesmic, besednih zagonetk in slogovnih miniaturk. Knjiga ne skriva, da je bila skrpana iz različnih »ostankov«, nabranih v pisateljevi delavnici, a bralca prevzame ravno kot celota.
Naslov Ropotarna aludira na genezo knjige tudi v nekem drugem pomenu. Pri večini besedil imamo namreč občutek, da je okrušek realnosti – nalepka na banani, papirnata ladjica, kos dišečega mila ipd. – zanetil niz pomenskih in zvočnih asociacij. Tako lahko izrezano luknjo na prednji platnici, skozi katero vidimo anatomsko sliko glave, razumemo kot povabilo, da pokukamo v pisateljev um.
Knjiga pa nam ne razkriva le anatomije ustvarjalnega procesa, ampak ob pozornem branju razgalja tudi ustroj samega jezika. Svetina kot kakšen čarovnik stresa iz rokava rime, ki zgolj z zvenom imena in priimka pričarajo osebnost – Enkrat je bil France Mrke, / ki si je kar naprej vihal brke. In duhovito pokaže, da je jezik včasih skrajno ekonomičen – tako imata denimo besedi sklanjati (se) in skuša(ti) vsaka dva pomena, spet drugič potraten – čeprav nas pred dežjem dovolj dobro varuje dežnik, je tu še marela (brez dela).
Avtor z zvočno bližino nekaterih besed ustvarja humorne trke, ki denimo babo čudežno spremenijo v vabo. Z nepravilno spojenimi zlogi pa zabriše pomen besed: Žedol gome nini hče posi pal. Mimogrede, uglašeno s potekom zgodbe, opozori tudi na razliko med prenesenim in dobesednim pomenom fraz umazano perilo je treba prati doma in od vraga.
Iskrive besedne vragolije
Svetina se do neke mere z besedami zagotovo igra iz čistega užitka, a praviloma so »vaje v slogu« odzven oziroma formalna podvojitev vsebinske ravni. Tako je denimo zgoraj naveden spotikajoč se govor posledica dejstva, da potke že dolgo ni nihče posipal. Pri nekaterih besedilih pa je jezikovno in vsebinsko raven sploh nemogoče ločiti, saj sta dobesedno zraščeni skupaj. Taka je denimo Ojoj pravljica, ki nas že s prvim verzom pahne v krohot, saj pravi, da je V Kodru živel krof, ki je na prtu regal sivo mero. Avtor nam – po zgledu ugank in križank – spodaj ponuja tudi rešitev, ki pa je tudi sama spet zanka oziroma »zrcalka«. Tiskarske škrate namreč ukanimo, če rešitev preberemo nazaj.
Kar pri Ropotarni takoj pade v oči, je nehierarhičnost. Svetina prepričljivo pokaže, da je takorekoč vsaka, na videz še tako banalna svar lahko predmet literarne obravnave. Tudi posamezne literarne zvrsti si v knjigi popolnoma enakovredno podajajo roke. Za avtorja tudi različne (po)govorne lege niso znak vzvišenosti ali sredstvo poniževanja, ampak zgolj ena od karakternih potez posameznih govorcev. V eni od kratkih zgodbic se povodni mož na željo prijatelja vraga nauči izborne izreke, a na koncu sklene, da sliš se pa vseen tko trapast!
Nehierarhičnost je značilna tudi za Svetinove literarne junake; v Ropotarni poleg različnih (oživljenih) stvari namreč prebivajo najrazličnejši ljudje: od vaterpolistke, morske biologinje in gospodinjske pomočnice do berača, uradnika in dirigenta. Avtor vsakega od njih obravnava enako spoštljivo in naklonjeno. Če obstaja poteza, ki v očeh avtorja nekolikanj povzdigne posameznika, je to njegovo čudaštvo.
V vsakdanjem govoru ima beseda čudak navadno negativen prizvok in označuje nekoga, ki odstopa, ker se ne pokorava različnim družbenim konvencijam. Danes so čudaki v poplavi konfekcijskih, uniformiranih ljudi – tako kot nevidez brezvredni, a prav zato neprecenljivi predmeti, ki jih najdemo v ropotarni – vse bolj redki. In dragoceni.
Zato ima pri Svetini beseda čudak malodane slavnostni nadih. Na koncu knjige je poleg običajnega kazala tudi imensko kazalo čudakinj in čudakov. In med njimi so, zgovorno, tudi Peter Svetina, ilustrator Damijan Stepančič in urednica Gaja Kos.
Naključja, ki jih poganja ljubezen
Za kratke zgodbice zbrane v knjigi je – tako kot za mnoga druga Svetinova mladinska dela, denimo za Klobuk gospoda Konstantina in Čudežni prstan – značilna verižna, vzročno-posledična struktura. Začetni zamah metuljevih kril je vedno droben, navidez nepomemben dogodek, na primer zdrs koščka mila iz vrtne ograje na tla; zatem pa se domine podirajo druga za drugo. Čeprav se sprva zdi, da gre za serijo golih naključij, se na koncu izkaže, da je od samega začetka obstajal skriti telos. In ta je vedno isti: ljubezen.
Za konec je treba omeniti popolno odsotnost didaktičnosti v Svetinovem pisanju, kar v slovenski mladinski književnosti ni pogosto. Avtor (otrok) ne želi vzgajati ali podučevati, ampak raje pokaže, da lahko včasih namesto ravnanja zamenjamo perspektivo. To je najbolj neposredno vidno v pesmi Vsak kavalir, v kateri Vsak kavalir / zelo glasno sreba juho, / da odvrne pozornost od tistega, / ki se baše s prikuho.
Avtor s takšno držo, ob veri v živost vseh stvari in strasti do razvozlavanja ugank, stopa v domnevno premajhne, a v resnici nadvse udobne otroške čevlje. In se obenem diskretno prikloni predhodnikom, ki so počeli enako: tako se v eno od pravljic (metafikcijsko) pritihotapi razbojnik Grdavškar, mali bratranec razbojnika Ceferina.
Kot rečeno, Ropotarna Petra Svetine prepriča kot celota. Izvrstnim besedilom strumno držijo korak ilustracije Damijana Stepančiča, s katerim sta že uigran duo. Stepančič vsakemu tekstu ukroji lastno likovno podobo, s čimer še stopnjuje videz krpanke. Tako kot Svetina tudi Stepančič pogosto ustvari neverjetno sinergijo med formalno in vsebinsko ravnijo; lastnika zaljubljenega dežnika in marele sta na primer upodobljena z vodenimi barvicami kot odseva v luži.
Iskriv ton pljuskne tudi na zadnjo platnico in v kazalo vsega mogočega, ki se hudomušno spogleduje z znanstvenimi knjigami. Ob obeh avtorjih velja čestitati tudi urednici in založbi Miš za pogumen korak, ki je bil tokrat opažen in nagrajen.
