Tiskane izdaje
Ameriški mladinski pisatelj Patrick Ness, ki živi Veliki Britaniji, je bil slavnostni govornik ob odprtju letošnjega knjižnega sejma.
Je nagrajevan in med mladimi zelo bran avtor, predvsem trilogije Hrup in kaos in letos v slovenščino prevedene pretresljive zgodbe o poslavljanju Sedem minut čez polnoč.
Kot otrok iz vojaške družine ste se pogosto selili. Je to kako povezano z vašo pisateljsko kariero?
Menim, da je to za pisatelja dobro, ker ti omogoča outsiderski pogled na okolico, saj si tako vedno le na njenem robu, neki samotni opazovalec ... Ko pogledam nazaj, vidim, da veliko mojih knjig govori o osamljenosti. V trilogiji Hrup in kaos je glavni lik, mladenič Todd Hewitt, povsem sam, v majhnem mestu sredi ničesar. V knjigi Sedem minut čez polnoč je zgodba o fantu, ki mu bolezen odvzame mamo, očeta pa ni blizu.
Kdaj ste začutili potrebo po pripovedovanju zgodb?
Že kot otrok sem rad bral. Ko smo morali v šoli napisati zgodbo, je bila to moja najljubša naloga. Očitno znam pisati in ljudje se na moje zgodbe odzovejo, se smejejo, so pretreseni, žalostni. To me je vedno očaralo in sem si lahko le zamišljal, kako je glasbenikom, ko začutijo občinstvo pod odrom. To mora biti res veličastno.
Kaj je bil glavni razlog, da ste zapustili ZDA in se preselili v Veliko Britanijo?
Moj partner, moj mož, je Anglež. To je vse, nič političnega ni v ozadju.
Pisati za mladostnike je zahtevno, to so zelo natančni bralci.
Se popolnoma strinjam. Če jim knjiga ni všeč, je ne bodo le odložili, temveč bodo prepričevali vse, ki jih poznajo, naj je ne preberejo. Vsekakor jim moraš povedati dobro zgodbo. To seveda ne pomeni, da vse drugo ni pomembno, liki, kraji, čustva, predvsem pa moraš biti spoštljiv do mladih bralcev in jih ne smeš podcenjevati. Če zmoreš vse to, ti bodo sledili kamorkoli. Mladi so najboljši bralci. Tudi zato, ker si knjigo, ki jo preberejo, prilastijo, postane njihova.
Vaša knjiga Sedem minut čez polnoč govori o fantu in njegovi hudo bolni mami. Zakaj ste se lotili pisanja po zapiskih angleške avtorice Siobhan Dowd, ki ji je prezgodnja smrt preprečila, da bi jo napisala sama?
Nisem hotel napisati knjige kot posvetilo tej izjemni prezgodaj umrli pisateljici, kot neke vrste spomenik. Razmišljal sem, da bi iz nekaterih njenih idej lahko nastala knjiga. Počasi sem si v mislih izoblikoval zgodbo in pisanje je steklo.
Smrt je sestavni del življenja in je vedno okoli nas.
Smrt je še vedno tabu in najstniki radi prestopajo meje. Zato o smrti veliko razmišljajo. V romanu Sedem minut čez polnoč je bilo pomembno o tej težki in zahtevni temi spregovoriti resno, brez hollywoodske cmeravosti in patetike, kjer so vsi lepi in žalostni. Želel sem si, da bi bila knjiga groba in boleča, ker bi sicer zvenela kot laž.
Na svoji spletni strani ste povabili bralce, naj predlagajo imena za junake v vaši naslednji knjigi.
Ah, to je dejansko dražba, s katero zbiram denar za Rdeči križ za pomoč Filipincem po tajfunu. Trenutno vodi Finka Henna Silvennoinen. S takim imenom in priimkom si zlahka v dobri zgodbi, ni pa nujno, da bo to prijazen lik in da bo preživel.
Uporabljate twitter? Čutite potrebo, da sproti sporočate svetu, kaj si mislite?
To je krasen način, da si v stiku z bralci in hkrati ohranjaš zasebnost. Je tudi skladišče kratkih misli, ki jih sicer nimaš kam dati. V Kazahstanu mi neko dekle občasno kaj čivkne in takrat pomislim, kako super je, da je bralka z drugega konca sveta tako zlahka v stiku z mano.
