Pedagoški triptih Dušana Merca

Protagonist knjige je ravnatelj Jože, ki to službo opravlja več kot dve desetletji, na isti osnovni šoli, s pogledom na Ljubljanico in kostanjev drevored. V tem času bije boj z učiteljicami, učenci, starši, sindikatom, pedagogiko in s samim seboj. Ustanovi reče ljudska šola, kajti v njej so vsi: taki, ki bodo zavozili svoje življenje, tisti, ki bodo skozenj nekako zvozili, in tisti, ki bodo upravljali državo. Učenci v osnovni šoli so presek ljudstva, enako njihovi starši.

Ravnatelj Jože ima vsega dovolj: vreščečih, hinavskih, špecarskih, potuhnjenih, nasilnih, manipulatorskih otrok; dovolj ima njihovih staršev, ki v šoli iz stremuštva fanatično in egoistično branijo svoje otroke, doma pa jih psihično in fizično trpinčijo, tudi spolno zlorabljajo, manipulirajo z njimi, kar počnejo tudi z ravnateljem; dovolj ima šolskega ministrstva in vsakokratnih ministrov ter njihovih reform in številnih institucij, ki hranijo pedagoške parazite; dovolj ima parapolitične in stanovske organizacije učiteljic in učiteljev, tega kominternskega združenja SKVIZ s kodrolasim Kazimirjem Bogomolko na čelu; še najbolj od vsega pa mu gre na bruhanje ob pedagogiki, ki zanj ni drugega kot vzgojno ­laganje.

Zakaj torej ravnatelj Jože vztraja v tej službi, v tej gnojni jami, če je že po naključju vstopil vanjo? Zgolj zato, ker se je z nečim pač treba preživljati, že ne. Ampak zato, ker je tudi sam žrtev vzgojnega modela in se je še sam naučil manipulirati z drugimi in nič manj s sabo. Da bi odvrgel križ, pod katerim je že skoraj docela klonil, se odloči napisati besedilo, s katerim je morda hotel obračunati z vsemi pijavkami, ki so mu po neumnosti ali nalašč pile kri, ki so ga hotele (ne)strokovno povoziti in odstraniti, vendar v bistvu ne gre za goli obračun. Njegova izpoved je samoočiščevalna, z njo skuša vzpostaviti ravnovesje s samim seboj. Ni jasno, ali mu je to uspelo, kajti pripoved se konča v Portorožu na vsakoletnem strokovnem srečanju ravnateljev, na katerem se menjavajo šolski ministri, tema pa je vsako leto ista: osnovna šola na Slovenskem. Tudi razpravljajo vedno o enem in istem: o kakovosti šole, inovacijah, vzgojnih problemih, predstavijo dobre šolske prakse (kakšna obrobna šolica iz vasi na robu pragozda kje na Kozjanskem ali na Dolenjskem, iz vasi v ilovici ali s kamnitega krasa, se predstavi kot svetovna inovacija v vzgoji in izobraževanju).

Enako vznesene so vsakokrat 
v hotelu ob morju tudi besede o pedagogiki, prav tako so vsako leto na sporedu hitre spolne avanture, le kombinacije ljubimcev in ljubimk se spreminjajo. Tudi že rahlo ostareli ravnatelj Jože je poln skomin do postavne ravnateljice Julije in nasploh ves čas izpovedovanja prav nič ne skriva, da so ženske njegova šibka točka. Zbornica je posebej ­priročna za potešitev spolne sle, saj se v njej velikokrat najde kakšna privlačna in spolnosti voljna učiteljica. Učiteljice so njegova šibka točka tudi drugače, saj slabo prenaša njihovo blefersko pedagogiko, lažno skrb, da bi učence čim več naučile, njihovo mlatenje prazne slame v zbornici in po hodnikih in njihovo umazano stranišče, zaradi česar je hišnik milostno uredil ­posebnega samo zanj.

Modeli so veristični, 
ne pa avtentični

Ravnatelj Jože, tudi avtor romana Dušan Merc, po eni strani s cinizmom, prezirom in ironijo ne prizanaša nikomur v nepregledni vrsti šolskih akterjev, ko pa je tu in tam empatičen ter tankočuten, je tak samo do otrok, še posebej vedenjsko motenih, ker so predvsem žrtve vzgoje staršev in sistema.

Roman Pedagoški triptih je napisan slogovno dobro, barvito, sočno in berljivo, bralec ima vtis, kot da pisatelj ravnatelj ni niti najmanj popustil pritisku samocenzure, tudi tempo je tak, kot bi besedilo kar bruhnilo iz njega. Toda to je le hipen vtis, kajti če bralec ne popusti diktatu hitrega in zgoščenega pripovedovalčevega tempa, lahko opazi, kako pretehtani so način pripovedi, primere, opisi ozračja v razredu, zbornici, na hodniku ..., še posebej pa so plastično popisani liki učencev, staršev, učiteljic, tajnika stanovske organizacije in samega ravnatelja. Vmes je nemalo psihologiziranja, ki res ni zateženo, nekateri opisi likov, ki bruhajo iz ravnatelja Jožeta, so grobi, obsceni, vendar bralec nima težav pri identificiranju z njim. Kajti tudi bralec je bil deležen podobnih vzgojnih prijemov, krivic, hinavščine, ­bolečine ...
 Ker bralec ve, da je avtor romana v resničnem življenju ravnatelj, bržkone najbolj znani ravnatelj 
v državi, si ne more kaj, da si romana, ki je fikcija, ne bi predstavljal 
v resničnem življenju.

Je ta roman res fiktiven ali je preslikava resničnosti? Odločitev o tem pisatelj prepušča bralcem, sam pa se od tega dvakrat distancira. Prvič, ko 
s pedagoško vedo in prakso tematizira razmerje med lažjo in resnico ter s samim protagonistom, ki je notranje razklan. In drugič izrecno v uvodni ekspoziciji, v kateri pravi, da so opisani primeri, ljudje in situacije v romanu, samo sheme, da so imena ljudi samo označevalci likov, ne posnetki realnih oseb, in da dogodki niso realni, temveč samo modeli situacij, ki so popisani veristično, niso pa avtentični. 
V romanu, skratka, nihče ne obstaja, napisano nima nič z ljudmi, ki bi se lahko imeli za opisane in so povezani z avtorjem, »ki je kljub temu realna oseba«.

Da je avtor v uvodu to moral napisati, je tistim, ki so roman brali, kristalno jasno. Kaj bi se slepili, kolikor toliko informiran bralec 
v likih in modelih prepoznava realnost. Žal. Ne za knjigo, ampak za realnost. Vsaj Ljubljančani se spomnimo »modela situacije«, pedo-filskega učitelja telovadbe, o čigar zlorabah učenk smo si starši pripovedovali, učiteljice na šoli pa so 
s pedagoškim erosom do postavnega učitelja trdile, da tako krasen učitelj takih svinjarij ne počne in da si deklice izmišljujejo; dokler ni, premalo diskretno, v šoli v naravi zlezel v posteljo k devetletni učenki, ki jo je, kot se je pokazalo pozneje, zlorabljal tudi njen oče, univerzitetni­ profesor.

»Modelov situacij«, kakršen je ta, je v romanu precej. Tako se bralec ves čas sprašuje, kje se konča ravnatelj Merc in začne pripovedovalec ravnatelj Jože, kje se konča resničnost in kje začne fikcija. Pripovedovalec se namreč z resničnim ravnateljem ujema v mnogih prvinah, tudi biografskih, ne nazadnje se tudi opis šole ravnatelja Jožeta ujema z resnično šolo, ki jo vsaj bralci iz Ljubljane prepoznamo že po stavku opisa. Merčev roman je torej nedvomno navdihnila resničnost, v katero je vpel domišljijske like in dogodke. Pisatelj brez moraliziranja pove tisto, česar stroka in starši v realnosti raje ne bi slišali, toda tudi roman jih ne bo pustil hladne.