Tiskane izdaje
V petek, 21. oktobra, na dan, ko smo izvedeli za Pavčkovo smrt, je bil Kajetan Kovič star osemdeset let. Že dolgo ga nismo videli v javnosti, vemo, da je bolan in tudi zato komunikacijsko prikrajšan.
Pesnik Kovič seveda ni človek, ob katerem bi lahko tako visoko in okroglo obletnico rojstva kar obšli. Povsem brez javne pozornosti tudi ni minila; nanjo so se mimogrede (ob Pavčkovi smrti) spomnili na nacionalni televiziji, javno čestitko je pesniku namenila založba Mladinska knjiga. Tale kratek prispevek ima isti namen: spomniti, da je pesnik med nami, kakor je med nami tudi njegova poezija.
Seveda ni mogoče spregledati žalostne sence, ki jo na to obletnico meče odhod njegovega prijatelja. Oba sta del slovenske povojne pesniške mitologije, in sicer tistega morda najbolj razširjenega posameznega mita, ki je vezan na Pesmi štirih (1953).
Res, literarnozgodovinska dejstva o tem skoraj šestdeset let oddaljenem dogodku so dovolj znana, ne bomo jih ponavljali, ni pa odveč za hip obrniti oči k njegovi družabno-socialni,
v tem primeru tovariški razsežnosti, ki so jo vsi štirje pesniki tvorili do leta 2004, ko je umrl Janez Menart. Zdaj sta živa še dva, pri čemer je Ciril Zlobec, najstarejši med njimi, ostal najbolj zanesljivi pričevalec tega enkratnega literarnega prijateljstva na Slovenskem.
Štiri ali tri plus ena
Seveda je poezija štirih pesnikov različna, saj drugače ne more biti, toda pri tem ne moremo mimo dejstva, ki pravi, da je razlika med Kovičem in ostalimi tremi večja, kot je vsota razlik med Zlobcem, Pavčkom in Menartom. Na kratko in poenostavljeno: Kovičeva poezija je že v šestdesetih letih počasi in neopazno »zašla« v modernizem, odmaknila se je od jezika, ki bolj ali manj neposredno zajema iz intimne (predvsem Zlobec in Pavček) ali družbene stvarnosti (najraje Menart), kar je seveda posledica tretjega dejstva, da se je Kovičeva pesniška misel dotipala do nekakšne – nemara »poganske«,
s čimer je mišljen vsakršni predreligiozni svet – metafizike.
Poezija ostalih treh, najbolj Menartova, je ostala v okviru tuzemske bivanjske transcendence. Ta temeljna razlika med njimi je, razumljivo, povzročila tudi določene premike in razpoke v štiriperesni skupnosti, a ne glede na to so Zlobec, Pavček, Menart in Kovič navzven delovali kot legendarna pesniška tovarišija in so takšno podobo tudi gojili. Ali natančneje: nihče se ji ni odrekel. Očitno ji je ali ji bo kos edino smrt.
Trdoživost te legende je povezana z dejstvom, da je vsak od četverice pesnikov dosegel neobičajno veliko popularnost. Vsak seveda na svoj način. Če so vsi enako kot pesniki tudi sloveči prevajalci (Zlobec iz italijanščine, Pavček iz ruščine, Menart iz francoščine in angleščine, Kovič iz nemščine), če so vsi delovali na izpostavljenih založniških ali uredniških položajih, se pomembno razlikujejo po stopnji aktivne vpletenosti v družbeno delovanje. Tudi v tem pogledu naj-izraziteje izstopa Kovič, ki svojih družbenih, še manj političnih stališč ni javno izpostavljal. Če smo čisto malo izzivalni, je treba reči, da je Kovičev najbolj provokativni družbeni osebek pravzaprav Maček Muri, ta nekonformistični črnodlakavi frajer, ki ima v sebi in na sebi več človeškega kot živalskega; s svojim heroičnim lomastenjem po meščanskem oportunizmu iz upesnjene otroške slikanice še danes nesramno pogleduje v svet odraslih. Posebno poglavje Kovičevega opusa, prav gotovo na splošno premalo prebrano, so njegova prozna in esejistična dela; kar sedem jih je (roman Pot v Trento je bil leta 1995 nominiran za kresnika).
Jasne zvezde na nebu
Seveda je Kovič velik predvsem zaradi svoje poezije. Če rečemo eden največjih, se sliši oguljeno, toda pred očmi je treba imeti izjavo, ki velja za svet živih in mrtvih pesnikov – ne samo slovenskih.
V naš kolektivni spomin je vstopil skozi vrata intimizma (njegova Bela pravljica, v kateri na eno od stopinj v snegu, ki gredo križemsvet, na njegovo namreč, pada, pada sneg, je tako rekoč ponarodela).
V razširjenem prostoru intimizma se tudi ves čas zadržuje (v zbirkah Prezgodnji dan, Korenine vetra, Ogenjvoda, Vetrnice, Poletje), v času najvišje imaginativne zmogljivosti v sedemdesetih in osemdesetih letih pa je zahajal v primarne sobane stvarjenja človeškega sveta, kjer je mogoče slutiti, morda tudi okušati izvor, smisel in lepoto bivanja (poezija, zajeta v zbirkah Labrador, Dežele, Sibirski ciklus).
Morda je Kovičeva najbolj znana pesem Južni otok (iz Labradorja), toda vsaka pesem iz tega metafizičnega korpusa, ki predstavlja vrh slovenskega pesniškega neosimbolizma, je jasna in razberljiva zvezda na Kovičevem nebu. Toliko bolj, ker gre večinoma za oblikovno »preproste« in zvočno spevne štirivrstičnice.
V zadnji zbirki Kalejdoskop (2001) je kot mojster verzifikacije pokazal, da zmore narediti umetnino iz vsega, na kar se ozre ali se dotakne, četudi je to goban, kravata ali goveja juha. Vendar zadnja zbirka ne pomeni tudi zadnjih pesmi; tudi v tem tisočletju jih je napisal nekaj, ki jih je mogoče imeti za širokosrčno vrnitev k nekdanjemu intimizmu.
Ob koncu te poenostavljene informacije o pesniku, ki je veliko globlji, kot kaže lahkotna in vabljiva površina njegovih verzov, povejmo, da je Kovič edini med znamenito četverico, ki je živ učakal simpozij o svojem pesništvu; februarja lani. Simpozij je bil povezan z izidom obsežne (skoraj šeststo strani) antologije njegove poezije Vse poti so (Študentska založba, 2009), ki jo je pripravil in zanjo prispeval izčrpno spremno besedo Boris A. Novak. Pesnikova osemdesetletnica je lepa priložnost, da se tam poučimo o vsem bogastvu, ki ga lahko tukaj samo nakazujemo.
Kajetan Kovič s Cirilom Zlobcem (ta je letos dopolnil šestinosemdeset let) zdaj tvori le še polovico znamenite četverice. Za Zlobca vemo, za Koviča upamo, da je še zmeraj pri izviru žive besede. Foto
