Peter Handke med gamsi na plazu (2)

Življenjska in družbena danost je koroško jezikovno zgodbo obračala tudi v drugo smer. V vojnem letu 1942 je bil zapovedan celo njen izbris iz javnosti. V besedilu najdemo vzklik: »Ajda, prepovedana beseda!« Toda že veliko prej, v času med vojnama, je postal jezik človekova življenjska usoda.

Samo nemški jezik, pravi avtor, je odpiral vrata boljših hiš in posestev, samo z njim si lahko postal gospod in nemščina je bila tudi »magnet« za ženstvo. Tu so se lomili značaji in dogajale nesreče.­ Uršula, starejša hči Svinčeve družine, je izgubila ženina, ker ni prenesel njene slovenščine. Ostala je zagrenjena in »samska nesreča« hiše, odrinjena in ponižana v hlev­sko deklo. Ostala je sama z nadomestnim ženinom – slovenskim jezikom, kot zapiše Handke.

Njeno spoznanje pa se je obrnilo v drugo smer: »Naj bo preklet, naš jezik!« Tudi njen brat Valentin, ki nosi v sebi posebno lahkotnost, radoživost in obrnjenost k svetovljanstvu, se je uprl tradiciji. V domačem jeziku ne vidi prav nobene šanse, kot pravi, nudil mu ni kaj več kot »nekaj hlevske toplote«. Iznebil bi se naposled rad tega »zaribanega hribovskega jezika« z rodno grudo vred, njegov pogled je obrnjen na Zahod in dano mu je, da se celo v nemški vojski uči angleščine.

Simbolika, lepa in srhljiva

Očetovo tradicijo do kraja odporne in na vse pripravljene zavezanosti lastnemu jeziku skozi hude čase je nadaljeval najstarejši sin Gregor. Pred vojno se je strokovno izšolal v Sloveniji, v slovenščini napisal celo strokovno knjigo o sadjereji, in po vrnitvi iz Jugoslavije med svoje na Koroško prinesel duha močne narodne in jezikovne samozavesti. Tudi kot rekrutirani vojak Hitlerjeve vojske je pisal domačim: »Nas ne bodo odvadili slovenščine … Še veliko bolj kot prej spoštujemo naš materni jezik … Kar smo, to smo, nihče nam ne more predpisati: ti si Nemec.«

Jezikovno travmo koroških Slovencev sta v svoji prozi globoko dojela in opisala že Janko Messner in Florjan Lipuš. Peter Handke pa je to temo bistveno dopolnil. Ne samo s psihološke, situacijske in lingvistične strani, temveč tudi s svojo selektivno dvojezičnostjo. Besedilo romana je pisano v nemščini, vmes pa so od časa do časa mesta s slovenskimi besedami, rekli, povedmi in zamolki. Kot da nekakšni ostanki potopljenega slovenskega jezika štrlijo iz nemščine. Simbolika, ki je lepa, lahko pa tudi nekoliko srhljiva.

Vse, kar je do raja izgubljeno

Še mnogo bolj kot ob jeziku se Handkejeva zgodba koroške družine zaplete in poglobi ob udaru zunanje zgodovine, ob izbruhu druge svetovne vojne in njenem posebnem poteku na koroških tleh. Na ozemlju, kjer je imel popolno oblast nacizem z vso politično, policijsko in vojaško močjo, hkrati pa je na Koroško iz okupirane Slovenije in razbite Jugoslavije čez Karavanke seglo odporniško gibanje, ki je našlo svoja odzivna in živa tla med koroškimi Slovenci, državljani Hitlerjevega rajha. Vso težo tega spopadnega dogajanja je Handke zbral ob Svinčevi družini, pripoved razprl v strmo dramaturgijo napetih dogodkov in celoto naposled ujel v svojo filozofijo ­koroške zgodovine.

Svinčev dom se je odprl odporniškemu »viharju z juga« in sprejel nase, kar je temu sledilo. Normalno življenje se je iztirilo in vsakdo je bil vržen v usodno odločitev. Vsi trije sinovi so bili prisilno rekrutirani v Hitlerjevo armado. Oba mlajša, Benjamin in za njim Valentin, sta na fronti padla, starejši Gregor pa se je ob dopustu odločil za drugo stran, zažgal svojo nemško uniformo in odšel med partizane. Še pred njim je to storila tudi sestra Uršula, njena mlajša sestra pa se je, kot vemo, zapletla z nemškim oficirjem. Stari oče in mati delujeta na prvi pogled bolj v ozadju, vendar sta v resnici zmeraj zelo zraven s svojo pametjo in prisebnostjo, mati je v tej stiski še močnejša od očeta. Gregor pa se najbolj prepričano odloči za upor. Njegovi razlogi za partizanstvo so podaljšek očetovega puntarskega izročila v novem času.

Gre za vse, kar je do kraja izgubljeno: za elementarne pravice slovenskega ljudstva, za njegovo prostost, enakopravnost in dostojanstvo, v središču vsega pa je še zmeraj jezik kot temeljno znamenje osebne in skupne identitete. Vse te na izročilo pripete kategorije narodnega in socialnega uporništva Gregor poglobi in posodobi tudi v osebno eksistencialno smer. Razmišlja o izstopu iz svoje notranje tesnobe in stiske v sproščujočo akcijo in v stanje, ki je »onstran strahu«. Tudi pri jeziku gre globlje. »Naš jezik je naša moč. Onstran jezika se moč zlomi.« Svoje telesne okvare ne upošteva, že pred vojno je izgubil oko. Uršula svoje partizanstvo sprejme najprej s strožjo vezanostjo na partijsko ideološko shemo in na komisarski jezik. Vendar njen osebni privid konca vojne ostaja dokaj starosveten: »Hiša in kmetija bosta ostali naši! Naša dežela tukaj bo naša, kot ni bila še nikoli!« Včasih niti ne loči dobro med partijsko in katoliško vero, eni mitemi prehajajo v druge. Ko poje partizanske pesmi, čuti med prsti svoj rožni venec. V resnici ne more iz svojega sveta zatrte dekle. Toda ko je na robu izgubljenosti, jo nadvse trdo prime mati: »Nobene poti ni nazaj v hlev!«

Cerkveni pevci – partizani

Širšo podobo koroškega partizanstva zariše Handke ob Gregorju. To je partizanstva s posebnimi težavami. Najprej v sami organiziranosti odpora. Sprva so manjkali predvsem izobraženci, od študentov do ljudi preizkušene intelektualne zmogljivosti. Handke prikazuje stvari drastično: v boj so šli nekdanji cerkveni pevci, vodili so ga kmečki fantje, tovarniški delavci in drugi pogumni preprosti ljudje. Težkega orožja ni bilo, Angleži­ so svojo pomoč sprva metali na sovražno ozemlje. Tereni so bili strahotni, posebno pozimi, oskrba s hrano skrajno negotova, nevarni »raztrganci« pogosto blizu, izdajstvo na vsakem koraku, likvidacije nagle. Toda Gregor prestane vse te muke in izkušnje »gamsov na plazu«, kot je koroško rezistenco zaznamoval znani pisec partizanskih spominov Karel Prušnik - Gašper in se je v romanu nanj navezal tudi Handke.

Gregor se je pretolkel od kurirja do komandanta bataljona in konec vojne 8. maja 1945 dočakal v vsej svoji in skupni slovenski evforiji zmagovalcev. Tudi stari oče je zdaj zagledal novo in drugačno podobo Slovencev: »In ali nismo vendar enkrat postali aktivni, aktivni kot noben drug narod daleč naokoli sredi Evrope?« Tudi avtor dodaja svojo misel: prav koroški Slovenci so »kot partizani zmogli organizirati edini vojaški trajni odpor znotraj meja tisočletnega rajha«. Toda sledi zasuk Handkejevih misli v drugo smer: kaj jim je ta njihova vojna v resnici prinesla in kaj zmaga, ljudem samim, »meni in tebi«?

Majske radosti komaj deset dni

Tu se dogajanje romana prestavi na politično raven in v tezno obravnavo snovi (Klartext). Handkejeva črta politične zgodbe je v preletu tale. Dne 20. avgusta 1943 je bila podana svečana moskov­ska izjava, v kateri so pozvali Avstrijo k oboroženemu odporu kot pogoju za povojno priznanje njene državne samostojnosti. Vodstvo avstrijskih komunistov je našlo izgovor in pozivu ni sledilo. Koroško partizanstvo je na avstrijskih tleh ostalo edini organizirani oboroženi odpor. Čast Avstrije so torej rešili slovenski »gamsi na plazu« in to Handke jasno pove.

In kaj se je zgodilo po koncu vojne?­ Majske radosti ob osvoboditvi izpod nacizma so trajale komaj deset dni in že je prišlo do prvih znamenj naslednje, hladne vojne. Prihajalo je do zbližanja nove, zavezniške oblasti s starimi nasprotniki narodne manjšine. Spet so sledili odrivanje in preziranje Slovencev, provokacije ob njihovih prvih kulturnih prireditvah, grobe žalitve jezika (»banditski jezik«), zapiranje posameznih aktivistov, celo v zapore s prebeglimi jugoslovanskimi kolaboracionisti. Velika politika je dodajala svoje. V Parizu so zunanji ministri Sovjetske zveze, Združenih držav, Velike Britanije in Francije na tajnih pogajanjih sklenili, da bo slovenska Koroška ostala znotraj starih meja Avstrije. Pričakovanja Korošcev, da bo Evropa upoštevala njihov odpor in jim zagotovila temeljne narodne pravice, so bila prezrta.

V Gregorja so se ti povojni porazi zarezali zelo močno. Privedli so ga tudi do ekstremnih stanj. »Večkrat si želim poprejšnje tiranije. Hudiči so svojčas vedeli vsaj to, da so hudiči. Današnji hudiči pa igrajo angele.« Kot njegov oče se je zmeraj tudi on upiral besedi tragika, ko je razmišljal o zgodovini koroških Slovencev. Zdaj ne more več mimo nje. Po vsem, kar je izkusil, začuti prelom opravljenega vojnega dejanja v tragično smer, še več, v absurd. Tako je Handke skozi roman izpeljal svojo zgodovinsko črto koroških Slovencev, od njihove boleče trpnosti do uporne akcije med drugo vojno, od tod pa v tragiko poraza, ki je prišel od zunaj, iz nove igre velikih sil.

Od večno žalostnih valčkov k polki

Toda Handke se ne ustavi na zgodovinski in politični ravnini dogajanja. Že prej, zdaj v odločilnem delu romana pa še temeljiteje, poseže tudi navznoter v človekovo osebno bit in usodo. Tragičnost akcije se do dna razkrije šele v subjektu samem. V središču opazovanja je spet Gregor. Pokaže se, da je akcija razdrla njegovo notranjost. Ni samo zmagovalec, je tudi poraženec. Natanko čuti in ve, da so ga njegova dejanja zavezala. In da iz lastne notranje preteklosti ni več mogoče. Spoznanje izreče naravnost, postavljeno je tudi v naslov romana: »Še vedno divja vihar. Drugačen vihar. Še zmeraj vihar zgodovine: hudič v nas, v meni, v tebi, v vseh nas.« Sprašuje se po vrhovni instanci, ki je zadaj. Toda še pomembnejša instanca mu je naposled življenje samo, človeško. »Zgodovina je moje življenje nažrla, nažrla življenjski čut. In kaj je življenje brez življenjskega čuta! Pač, tragedija, taka za smeh.«

Torej spet in zdaj najbolj poudarjen Handkejev Lebensgefühl, življenjski čut. Z njim je že prej meril svoje osebe: starega očeta, mlado nezakonsko mater ali Valentina. Zdaj je pojem pripeljal v središče romana. Pojem, ki daje prav človekovi prosti in spontani ljubezni do življenja, ki daje prav nezavrti radosti bivanja. Nečemu, kar je lahko samo zunaj spopadov med ljudmi, samo v svetu miru. Zgodovinska akcija je lahko velika in pomembna, vendar lomi vse, tudi zmagovalce, ne samo premagancev.­ Tako je Handke svoj lok koroške zgodovinske tragike izpeljal navznoter, v moralno in eksistencialno bistvo oseb. Gregor se po vsem, kar je izkusil, zaveda svoje notranje okrnjenosti, ki mu zapira pot k sproščeni življenjski radosti in osebni sreči. Duševno anatomijo tega povojnega pojava je pri nas natanko opisal Vladimir Kavčič v romanu Minevanje (1994).

V sklepnem delu Handke še enkrat menja pripovedno nadstropje. Izstopi iz zgodovinsko in psihološko razvidne pripovedi. Razmakne njene empirizirane meje in se preseli v območje poezije, mestoma celo verzificirane. Toda to spodnašanje realnega in oprijemljivega, vso to enigmatiko naposled uporabi za to, da vanjo zasadi svoje zadnje, daljnosežne miselne konice romana o koroških Slovencih. Na primer v fiktivnem pogovoru med avtorjem, ki se zdaj predstavi kot režiser celote, in njegovo osebo, Gregorjem. Gregor pravi: »Komu vdihuješ življenje? Enodnevnici!« Avtor odgovarja: »Morda. Da, enodnevnici! Kako lepe so enodnevnice, kako lahke, kako zračne.« Mednju udari zavedanje o majhnosti njunega koroškega prostora in zgodovinski izgubljivosti njegovih ljudi. Toda Handke ne pristaja na žalost malih. Je za njihovo neugnano­ živost. Svoje Korošce nazadnje napodi od večno žalostnih valčkov k polki. »Zakaj ne bi enkrat poskusili svetobolje zaigrati kot polko?« Žalost premuzicirati v polko! V polko, ki »odganja hudiča«!

Zadaj je klasika

Gledano z današnje razdalje, poteka dogajanje Handkejevega romana – razen avtorjeve sedanje navzočnosti – že razmeroma daleč v preteklosti, pri čemer je od zunaj in časovno močno determinirano, tako da se iz družinskega preveša v zgodovinski roman. Kot tak ni zanimiv samo zaradi živega uprizarjanja dogodkov, temveč tudi zaradi kompleksne vsebine, ki je vse prej kot enostavna in popularna. Razprta je v mnoge smeri: od zgodovine in politike do pretanjene refleksije in filozofije. Hkrati Handke povezuje tudi več ravnin izražanja: od naturalistične in tezne deskripcije do simbolne in nadrealistične asociacije.

Aktivira tudi vse tri žanrske pristope: romanesknega, dramskega in pesniškega. Na ravni trivialne klasifikacije bi temu morda lahko rekli »postmodernistični pluralizem«. V resnici pa je zadaj klasika z razvidno duhovno geografijo in novo stilno koncentracijo. Kar tudi od bralca ali gledalca zahteva nekaj več.