Tiskane izdaje
Ljubezenska pisma so praktična literarna zvrst. Imajo namreč zelo določen namen: izpovedati ljubezen, osvojiti srce ljubljene osebe, se opravičiti za napake.
Jasno je, da bi na tem področju morali biti pisatelji, mojstri peresa, v veliki prednosti. Kakšne izkušnje imajo s pisanjem ljubezenskih pisem, smo povprašali nekaj slovenskih pisateljev.
Poslali so nam različne odgovore: od ljubezenskih pisem samih do izpovedi, kako so jih pisali, in koščkov literature, povezanih z ljubezenskimi pismi.
Branko Gradišnik
Vse takšno moje pisanje je preglomazno oziroma je bilo, dokler se nisem spomnil pisma izpred let, ki obsega samo šestnajst verzov.
KONTAKTNA LEČA
Kontaktna leča si,
prenežna za moje prste,
ki drhtijo od nemira,
da ne bi ušla.
Kontaktna leča si,
nevidna za mojo zenico,
ki skozte uzira
ostrino sveta.
Kontaktna leča si,
pekoča za moje oko,
ki se še upira
omami zlepljenja.
Ne, nisi kontaktna leča!
Oko si meni slepcu,
ki iz tvojega izvira
pije luč srca.
V tedanjem dnevniku imam zapisano:
»Pri zadnji kitici (medtem ko jo še pišem) jočem deset minut, tiho, solze mi se dobesedno trkljajo po licih in padajo dol, dol, na zemljo. Nikoli nisem jokal tako globoko in tako čisto, brez primesi histerije ali razčustvovanosti.«
Bil je v petek, 26. oktobra 1990.
Ženska, ki sem jo snubil, me je bila tisto popoldne spregledala in mi rekla »Ne, hvala«. Nekako sem ob tej zavrnitvi tudi sam spregledal oziroma doživel prvega v seriji uvidov, ki so me sčasoma, po dolgih letih, le izboljšali do tega, kar sem danes. Spregledal sem bil namreč, da se že leta in leta slepim. Da sem znotraj votel, zunaj pa so me le besede. Tako je nastala zgornja pesem, ki sem ji jo poslal v navadnem pismu (saj še ni bilo interneta). Ko jo danes berem, vidim, da je res odpirala vse boleče teme moje tedanje (ne)eksistence.
Ne vem več – če sem sploh kdaj vedel – ali je bila napisana v slovo ali je imela tudi sleparski namen, ki ga vsebuje vsako upanje: vsekakor se je ženska, ko ga je prebrala, omehčala in mi dopustila, da sem ji še naprej dvoril. Snubljenje je trajalo poldrugo leto in je vsebovalo še kar veliko razsvetljujočih pa tudi streznjujočih trenutkov.
Veste, besede so sicer, podobno kot atomska bomba, iznajdba, ki jo je mogoče predvsem zlorabljati. Osebno sem danes proti pisanju ljubezenskih pisem, kajti skoznje se avtor hočeš nočeš predstavi v boljši luči, kot si jo zasluži. Med prejemnicami (in prejemniki) je danes le malo ljudi, ki še znajo brati med vrsticami. No, boljša so tovrstna pisma zagotovo od selfijev in drugih FB-samoprezentacij. Namreč, če niso skopipejstana in googletranslejtana iz kakega internetnega fonda »stotih najlepših ljubezenskih pisem«.
Original pisma naslovnica še vedno hrani, kot sem videl med pospravljanjem najinega sefa. No, ko začne človek govoriti o sefih, je čas, da umolkne.
Majda Koren
Biti (srečno) zaljubljen pomeni čutiti svet veliko bolj intenzivno kot sicer. Zaljubljenost je eksplozija čutnega zaznavanja – z vsemi čutili. Trava je bolj zelena, nebo je bolj modro, vonj cvetečih trav je naravnost omamen. Svet je lep!
Vsakdo najde svoj način izražanja ljubezni. Nekdo gre ponoči razgrajat pod okno svoje ljube. Kdo drug vzame sprej in na betonski zid z velikanskimi črkami napiše: Maja, ljubim te! Tretji napiše pesem in jo zapoje, ali naslika na desetine slik, ali zloži v srce segajočo skladbo. Marsikdo preprosto pošlje sporočilo: Pogrešam te!
Kadar se zaljubim, ljubljeni osebi pišem pisma. Pisma so polna obljub, sanjarjenja in hrepenenja. Ker ko si na sveže zaljubljen, si tudi malo nor, poveš več, kot bi v normalnem stanju, morda tudi obljubljaš več, kot v resnici lahko daš. Ljubezen ti da poseben ustvarjalni zagon – brez težav rišeš (ali v mojem primeru opisuješ) gradove in počitnice in hišice v oblakih.
Moj dragi ima teh pisem, skupaj z razglednicami, za celo škatlo od čevljev. Kot kaže, so bila precej uspešna, saj so shranjena na istem mestu kot pomembni dokumenti o nakupu hiške in življenjskem zavarovanju. Ampak roko na srce: niso primerna za javno objavo. So zelo osebna, primerna le za domačo rabo in jih nikakor ne bi želela deliti z drugimi.
Verjetno je stvar okusa, nagnjenj in načina življenja, kako kdo izraža ljubezen, in ni rečeno, da bo izvoljenec/izvoljenka odgovoril enako. Če nekdo, ki težko izraža čustva, pošlje kratek sms z besedico MWA ali znakom <3, je to že praznik in zmaga in izraz globoke ljubezni, od marsikoga izmed nas pa pričakujemo malo več – izvirnosti in dolžine ljubezenskega sporočila.
Cvetka Bevc
Ne spominjam se več, kaj vse sem zapisala v svojem prvem ljubezenskem pismu nekje ob koncu osemletke, namenjenem postavnemu fantu, ki je sanjal o tem, da bo postal nevrokirurg. (Nisem natančno vedela, kaj to pomeni, ampak slišalo se je imenitno). Zagotovo pa vem, da sem napisala, da ga imam rada za zmeraj. Ti bogca! Zaljubljenosti je pač dovoljeno, da se ima za oznanjevalko večnosti. Pa ne le v mladih letih.
Odziv na pismo? Popoln polom. Fant me v naslednjih mesecih tudi pogledal ni. Jokala sem kot dež, si dala v naročje posodo in čakala, da se napolni z mojimi solzami. Resno. Kajti po mnenju prijateljice bi potem pismo doseglo svoj namen. Povabilo v kino in poljub. Ampak po kakšni uri tuljenja se je v posodi nabrala le slana lužica in ob misli, da bi za to dejanje morala tuliti kakšen mesec, je stvar izgubila čar. In postalo mi je strahotno žal moje odkritosrčnosti. Če bi fantu kaj medlega zrecitirala na šolskem plesu, bi ob njegovem zaprepadenem obrazu lahko zamahnila z roko, češ, saj je bil le hec. A pismo je bilo neizpodbiten dokaz moje zaljubljenosti. (Nič čudnega, da se prepeva: Vrni pisma, slike, kar sem ti dal, vrni mi življenje.)
Popisana stran o srcu in povrhu zagotovo še s kakšnim vprašanjem o smislu bivanja in ljubezni, na katere niti danes ne poznam vseh odgovorov. Pa sem jih najbrž poskusila tudi kdaj kasneje razložiti v kakšnem pismu. Ampak razlaganje, pojasnjevanje zmot in razčiščevanje (na katero najbrž ženske bolj prisegamo kot moški) bi težko pometla pod ta pisemski predpražnik. Prej bi stavila na ljubezensko pismo kot samorefleksijo o ljubezni. Predstave o njej so različne. Mogoče se s pismom izognemo nesporazumom. Sicer pa je že za samo pisanje potreben pogum. Treba se je soočiti s čustvi, vsaj malo upoštevati naslovnikovo dojemljivost in ne nazadnje pismo tudi odposlati.
A da to ne bi izpadlo kot recept za pisanje ljubezenskih pisem, bi dodala, da je tudi v času, ko je pisanje pisem nasploh imelo drugačno veljavo kot danes, imelo funkcijo izpovedi ljubezni. Z upanjem, strahom, pričakovanjem ali samo potrditvijo nečesa, kar je bilo že dolgo v zraku. A dekleta, pazite. Nadvse ljubeznivi gospod Tilney v romanu Northangerska opatija Jane Austen opozarja, da sicer skorajda popoln slog pisanja pisem mladih dam izkazuje tri pomanjkljivosti: splošno pomanjkanje teme, popolno neupoštevanje ločil in zelo pogosto nepoznavanje slovnice.
A kako naj dama ob silovitem spremljanju čustev enako strastno pozornost namenja še vejicam in pikam, da o narekovajih ne govorim. Hm, dosti kasneje sem v nekem pismu (glej pravilo številka dve: naslovnikova dojemljivost) v pripisu napisala opravičilo za vse morebitne slovnične napake. Za vsak slučaj. Na tem mestu bi danes najbrž lahko dodala kakšnega smeška ali celo – jeznoglavca.
Naj bo kakorkoli že – mislim, da sem najlepše pismo napisala očetu svojega otroka, preden je dete prišlo na svet. Take stvari ostanejo in zato jemljem nazaj uvodne besede o odkritosrčnosti. Ta naj vodi pero ali prste po tipkovnici. Verjamem, da je roman v pismih lahko legitimen literarni žanr, o njegovi legitimnosti odločajo junaki, dramski preobrati, slogovna izbrušenost, napetost, ki se v bralcu razrašča do konca, srečnega ali nesrečnega. In tudi v dobi facebooka in twitterja se mi pisanje pisem ne zdi nepotrebna staromodnost. Vsako pismo ima svoj namen in nazadnje doseže svoj cilj. Zahteva vsaj razmislek o zapisanem.
Jurij Hudolin
Ljubezenska pisma sem pisal kot osvajalec prostora, mali imperator, lastnik teles in besed, zmečkanih in še stisnjenih v primežu lastne nadute senzitivnosti. Zato mojih ljubezenskih pisem ni; na tisoče znucanih besed, kikirikanja, jamranja in kvakanja opešane samozavesti sem namenjal samo sebi in ne Tebi, kateri sem jih pisal.
Ljubezen je igra na goljavi, ljubezen je večni otrok, ljubezen ni zakonski kompromis, biznis, partnerstvo, ljubezen sta deček in deklica v peskovniku, ko gradita prhke gradove in sanjata na oblaku. Letita na čarobnem tekaču. Nikoli odrasli ljudje v času trgovskega provincionalizma, ki ga ponujata prepereli kapitalizem in mentalno razhajkano, čustveno obledelo medmrežje, smo pozabili, da je ljubezen rizosfera lepote, ki ni patetična niti poslovna zaobljuba ne.
Pismo, ki ga moram še napisati, Ženski, seveda, ki je ni, je mehka pernica romantike in se ločuje od ostalega rastra človeškega bivanja: tako pismo je treba izrezljati. Pismo, ki ne ponuja, ne obljublja, temveč išče roko na oboku obzorja, ki ne pozna osvajanja prostora in podrejanja: pozna pa igranje sinkopirane nežnosti, pri katerem blazinice prstov pišejo v mehki mljetski pesek, da ljubiš lahko zgolj tako, kakor da bi se čohal po mehkem zadnjičnem hlebčku.
Nina Kokelj
ERISKAYSKI GANSEY
ima med ribiškimi puloverji nemara najlepše in najbolj zapletene vzorce.
Tradicionalne ganseyjske pletenine so izdelovali v ribiških skupnostih obalnih britanskih vasi pred 150 leti. Vzorcev niso nikoli zapisovali. Potovali so skupaj z ribiči ter njihovimi dekleti in ženami, ki so vsako sezono pluli z ribiškim ladjevjem ter lovili ribe.
Piše mu, piše mu, tridesetletna. Na tisoče pisem mu piše. On ji odgovori na vsako deseto. Ona se kot vešča zaletava k plamenu. Odgovarja ji medlo, z osupljivimi briljantnimi kovinsko hladnimi miselnimi obrati, kratka pisma zaključuje s frazami. Lep dan. Miren večer. Zvezdno noč. Ona nosi modre mrežaste nogavice, lasje spleteni v kitke. Ko pijeta kavo, se ji smehlja, objame ga. V skodelico ji vrže sladkorno kocko. Potem mu napiše pismo. Ljubezensko pismo; z Matejo gresta v vas nad Tržičem. Tam otožni mož prede ovčjo volno. Kupi 3 žogaste klobke. Kupi igle številka pet.
Doma sedim na balkonu in pletem. Poletje je, pletem. Pulover z ribiškimi vzorci. Vrv, školjka, valovi, sidro, drevo življenja, morska zvezda. Štejem zanke, sestrica mi prinaša sok, čaj, napolitanke. Vzamem košček rdečega žameta. Mami spi.
Na blago s tanko nitko umetelno izveze: LJUBIM TE. Potem gre k šivilji. Prosi jo, naj ji LJUBIM TE prišije na notranjo stran puloverja. »Uh, ste pa hudo zaljubljeni,« se ji naklonjeno smehlja. In ga prišije. »Koliko sem vam dolžna?« »Nič, nič, pustite. Da boste le srečni z njim.« Pulover spravi v škatlo. Zraven položi leseno račko iz Kitajske. Obišče ga v velikanskem podjetju, kjer je tehnični direktor. Sedita v pisarni. Njegova tajnica ji prinese kavo. On pravi, da je utrujen. Da gre za vikend z ladjo v Split. Preda mu škatlo, izgine za vogalom. In je želja goreča. Ko prispe za svoj računalnik, jo čaka pošta. Zahvala za pulover. Kako lep je in topel. »Si ga od znotraj že pogledal?« Odpiše ji.
Potem mu ne piše več, čeprav je bil on tisti, ki ji je povedal, da sanje ne umrejo.
Da Belina ob izidu Poletja s klovnom zapiše: »In so sladkorne kocke v vrhuncu strasti, za katere se zdi, da so ostale nedotaknjene.«
