Tiskane izdaje
- Neda Pagon iz založbe Studia humanitatis pravi, da je skeptična do ustanavljanja vsakršnih agencij ali pa vsaj ne prav prepričana v njihovo potrebnost. Zdijo se ji, razen redkih izjem, kot vzporedne birokratske izvršilne naprave in včasih kot alibi za to ali ono ministrstvo, da se lahko razbremeni dela in predvsem odgovornosti. »Konkretno za JAK mislim, da smo imeli kar nekaj sreče. Premik na bolje vidim v povezovalni vlogi JAK na področju založništva, v strokovnem delu komisij, ki upoštevajo in bolj razvidno uveljavljajo kriterije kakovosti pri izboru in financiranju založniških programov, pa tudi v dobri komunikaciji med to birokratsko ustanovo in subjekti iz njenega področja, celo v pripravljenosti poslušati in v kar nekaj primerih tudi upoštevati njihova mnenja in predloge. Razočaranje – ali morda neuspeh, ki ga ni pripisati samo JAK – je neverjetna in nerazumna rigidnost in birokratska okorelost v postopkih in zahtevah do založnikov in včasih nefleksibilnost pri razumevanju procesa nastajanja knjig. Ne vem, ali je to napaka v sistemu, se pravi, v razmerju do ustanovitelja, ali nemara premajhna avtonomija te ustanove, in zato tudi njeno poslušno ravnanje navzgor in »oblastniško« navzdol. Je pa v veliki meri odvisna tudi od premajhnega proračuna za naložene naloge.«
- Mitja Čander iz Študentske založbe ugotavlja, da je JAK nastala z velikimi pričakovanji literarnozaložniške scene, a je žal padla v čas suhih krav. »Marsikaj je postorila, uvedla denimo štipendije za literarne kritike in podporo avtorskim gostovanjem na tujem, omogočila zahtevne prevode antične literature in še bi lahko naštevali. Toda ker realno ni razpolagala in ne razpolaga z več denarja, kot ga je prej v knjigo vlagalo ministrstvo za kulturo, se ni mogla izogniti pršenju sredstev med številne projekte, ki so zato pogosto preslabo podprti. Nekaterih ambicioznejših ukrepov – kot sta denimo podpora neprogramskih stroškov neprofitnih založnikov ali občutno povečanje obsega knjižničnega nadomestila – ni mogla izpeljati. Slovenska knjiga v javnem interesu še vedno ne nastaja v zares urejenih, profesionaliziranih razmerah.«
- Branimir Nešović iz založbe Modrijan je mnenja, da je dve leti delovanja javne agencije za knjigo kratka doba, zlasti ker je podedovala utečen sistem sofinanciranja knjižnih izdaj. Spremembe se po njegovem mnenju kažejo v povečani skrbi za avtorje, ta čas predvsem za prevajalce, manj za pisce izvirnih besedil. Načeloma delo agencije ocenjuje kot dobro, pri čemer bi lahko več naredila za poenostavitev postopkov za pridobitev subvencij. »Čas bo pokazal, ali bo agencija bolj aktivno spremljala slovensko knjižno sceno in podprla tudi mlade, perspektivne avtorje, ki zdaj večkrat po prvih objavah poniknejo, saj od honorarjev ne morejo preživeti.«
- Rudi Zaman opozarja, da težave na založniškem področju kljub ustanovitvi JAK ostajajo. »Predvsem bi si založniki želeli, da bi bilo subvencioniranih več naslovov – okoli petsto. Težava je tudi, da JAK subvencionira založbi stroške za avtorski honoror in delno za tiskanje knjige, za promocijo knjig pa ne nameni denarja. Tako subvencionirane knjige pogosto ostajajo neopazne in posledično v skladišču, saj ne najdejo kupcev in bralcev.« Nekatere stvari so se po njegovih besedah vseeno premaknile na bolje, razpisi so bolj transparentni, vloge se lahko dopolnjujejo.
- Orlando Uršič iz Študentske založbe Litera vidi spremembo na bolje predvsem v poenostavitvi nekaterih postopkov, pa tudi v dobri komunikaciji z JAK. »Slavko Pregl se je pripravljen pogovarjati z založniki in jim tudi prisluhne, enako velja za njegove strokovne sodelavce, ki kažejo več prizadevnosti, kot bi bilo treba. Mislim, da upravičeno prizadeti v zvezi z mahinacijami člana komisije za mednarodno dejavnost nimajo prav, ko napadajo še direktorja JAK in njegove sodelavce.« Ne strinja se z delom strokovnih komisij, saj je iz javno objavljenih podatkov po njegovem razvidna prav materinska malha za Mladinsko knjigo in Študentsko založbo. »Težko je zadostiti vsem, ker vsi mislimo, da smo najboljši, vendar menim, da strategija zmanjševanja prejemnikov javnega denarja in dajanja več tistim, ki ostanejo, ne more iti v smeri favoriziranja omenjenih dveh založb na vseh področjih financiranja,« ugotavlja in se sprašuje, zakaj se tega ne lotijo raziskovalni novinarji, saj je JAK vendarle javna ustanova.
- Brane Mozetič iz Centra za slovensko književnost je zelo kritičen, delovanje JAK vidi kot negativno. Ugotavlja, da se položaj slabša, način dela JAK se je premaknil dvajset do trideset let nazaj. »Pred dvema letoma smo vedeli, koliko sredstev bomo imeli v naslednjih treh letih. Denar smo lahko razporejali s projekta na projekt, imeli smo možnost rezervne knjige, nihče se ni vtikal v naš program. Zdaj tega ni. JAK je postopke zbirokratiziral do skrajnosti, ne drži se niti lastnih pogodb, do izvajalcev je aroganten, brez posluha za dialog. Uvedel je policijski način poročanja. Postopki se vlečejo, denar prihaja šele na polovici leta. Sestava in delo komisij sta skrajno sporna. Vse kaže, da si želi JAK uničiti manjše in kakovostne založnike, promotorje, organizatorje, namesto da bi podpiral predvsem te. Kot da se je povezal s kapitalom in z njegovimi interesi.«
