Poklon pesniku in narodnemu heroju Karlu Destovniku - Kajuhu

Čeprav Karel Destovnik - Kajuh ni pesnik, ki bi ga etablirana literarna veda resneje obravnavala, je njegova poezija med ljudmi še vedno priljubljena. Cenijo jo tudi nekateri literarni poznavalci. Eden od njih je literarni zgodovinar dr. Emil Cesar, ki je ob devetdeseti obletnici njegovega rojstva pripravil spominsko monografijo.

Dr. Cesarja (85) je Kajuh zanimal od mladih let, ukvarjal se je z njegovim življenjem in delom. Kajuhovo življenje mu je na podlagi dokumentacije in pogovorov uspelo rekonstruirati že pred leti, ne pa njegove smrti leta 1944, ko je bil star 22 let.

Z nadaljnjim brskanjem med arhivskimi papirji in pričevanji je dr. Cesar ugotovil okoliščine smrti. Na predstavitvi monografije je povedal, da bi Kajuh kot član kulturniške skupine lahko ostal na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, vendar se je odločil za priključitev XIV. diviziji, ki se je podala na Štajersko.

Padel je blizu rojstnega Šoštanja v Šentvidu nad Zavodnjami v hiši, kjer se je med boji ob štabni patrulji in drugih nastanila tudi kulturniška skupina. Tu jih je presenetila nemška patrulja.

Kajuh je ob prihodu Nemcev že napol spal, streljanje ga je zbegalo in vrglo pokonci, pograbil je brzostrelko in nahrbtnik ter se podal po stopnicah. Ker je bila hiša obkoljena, jo je hotel zapustiti skozi zadnja vrata. Ta so bila odprta in izza njih ga je ustrelil orožniški stražmojster Franc Černe, ki je skupaj z drugimi orožniki sodeloval z Nemci pri napadu.

Z brzostrelko ga je ustrelil v sence in prsi. Na rekonstrukcijo dogodka in identificiranje kolaborantskega morilca je dr. Cesar na predstavitvi posebej opozoril zato, ker je hotel priti do imena osebe, ki je ubila Kajuha. Objava tega podatka je toliko bolj pomembna, ker so se v novejšem času pojavile govorice, da so pesnika ubili partizani.

Novico o pesnikovi smrti so zaradi njegove priljubljenosti javnosti in borcem nekaj časa prikrivali, vseeno pa se je hitro razširila. Prvi jo je javno omenil Mile Klopčič v življenjepisu h Kajuhovim Pesmim, ko to za bralce ni bila več novica. Po Kajuhovi smrti so vse kulturnike poslali na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, izjema je bil Ivan Minatti, ki ni hotel tja.

Da je Kajuh priljubljen pesnik, priča tudi to, da obstaja približno trideset zbirk njegovih pesmi, ki dosegajo naklado nekaj sto tisoč izvodov. Njegove pesmi so prevedene v 23 jezikov. Prva slovenska knjiga, prevedena v bolgarski jezik (leta 1944), je prav njegova poezija.

Dr. Cesar je odkril tudi pravi datum Kajuhovega rojstva, 21. december, dolgo so namreč navajali napačnega. Po besedah umetnostnega teoretika dr. Miklavža Komelja je Kajuh eden najbolj živih pesnikov v slovenščini, ki navdušuje tudi v tujini.

Na predstavitvi je ošvrknil del etablirane literarne vede, ki mu tega še danes noče priznati. Nekateri komparativisti na fakulteti predavajo, da pri Kajuhu ni mogoče govoriti o poeziji, ampak o regresiji o predmodernem narodnem buditeljstvu.

Komelj, ki je zadnja leta raziskoval umetnost NOB, je, kot je dejal, pri Kajuhovi poeziji vedno znova odkrival kompleksno artikulacijo, čeprav je videti preprosta. Njegovo delo je povezano z bojem in življenjem, hotel je ukiniti mejo med poezijo in tem, za kar se je boril, prizadeval si je za drugačno vlogo poezije v družbenem dogajanju.

Zato, je dejal dr. Komelj, se priklanja Kajuhu kot pesniku in narodnemu heroju. Monografija Pozdravljen, Kajuh – Kanjuh! bralcem ponuja vpogled v Kajuhovo življenje in delo ter v vizijo lepšega sveta, kateremu je bil v svojem boju zavezan. Žal v zbrana dela slovenskih pesnikov Kajuha do danes niso vključili.

Knjiga v izdaji Centerkonture kljub znanstveni natančnosti ni znanstveno delo, ampak je Kajuhovo življenje predstavljeno v obliki zgodbe, zaradi česar utegne biti zanimiva za širši krog bralcev. V drugem delu knjige so objavljene pesmi.