Poletno branje je lahko posebno počitniško doživetje

Nekatere znane Slovenke in Slovence smo vprašali o njihovem počitniškem branju.

Objavljeno
01. avgust 2011 21.41
Posodobljeno
02. avgust 2011 06.30
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Iz odgovorov naših sogovornikov bi lahko sklepali, da so knjige obvezen del počitniške opreme, v vsakem kovčku jih je med brisačami in kopalkami vsaj nekaj. Večina anketirancev bo brala leposlovje, nekateri tudi humanistiko, vsekakor pa se zdi, da bodo v poletnih mesecih prebrali tisto, česar med letom niso utegnili. Po večini (seveda 
z nekaj izjemami) ne gre za lahko literaturo, tako imenovano plažo, temveč za čtivo, ki bo v siceršnjem brezdelju primerno obremenilo možgane.

Katarina Kresal, ministrica 
za notranje zadeve

Letošnji dopust bom preživela nekje na morju, ob knjigah in dobri družbi. Prav veselim se že, da bom končno imela nekaj miru za branje, zalogo knjig sem si tudi že nabrala. Pred dnevi sem začela s kontroverznim francoskim avtorjem Michelom Houellebecqom in romanom Možnost otoka, čakajo me irsko-ameriški pisatelj Colum McCann z romanom Naj se širni svet vrti, eden najboljših ameriških avtorjev Cormac McCharty s Cesto, odličen Japonec Haruki Murakami in Moj ljubi sputnik ter zanimiv avstrijski pisatelj in novinar David Glattauer z dvema knjigama o e-sporočilih Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov. Sicer se rada odločam za preverjene avtorje in nagrajence, zato bom pobrskala tudi med Bo­okerjevimi in še kakšnimi nagrajenci in seveda načeloma ne izpustim tudi aktualnega kresnika.

Zora Stančič, 
vizualna umetnica

Poletij se spomnim tudi po tem, kaj sem brala. Lansko poletje sem na Korčuli v Jutarnjem listu našla začetek trilogije Millennium Stiega Larssona. Z branjem prvega dela sem nadaljevala v slovenščini in ker nisem našla prevodov, sem drugi del prebrala v hrvaščini, tretjega pa v angleščini. Napeto branje, še posebej primerno za tiste, ki so v mladosti radi prebirali Piko Nogavičko. Glavni lik v knjigi, Lisbeth Salander, je točno to: Pika Nogavička za odrasle.

Prijateljici, ki se je pred dnevi odpravila na počitnice, sem posodila knjigo Muzej nedolžnosti Orhana Pamuka. Roman nam prikliče sedemdeseta prejšnjega stoletja in govori o veliki ljubezni, ki jo pisatelj opiše tako, da fizično čutiš bolečino. Ljubezen boli, to vsi vemo.

Brez bolečine ne gre tudi v avtobiografiji Tracey Emin Strangeland. Angleška sodobna umetnica opisuje svoje življenje na duhovit in poetičen način in je pri tem brutalno odkrita. Tako v svojih delih kot v knjigi deli z nami najbolj intimne občutke in nas prepriča, da je takšna, kot mi: nepopolna in ranljiva.

Iz potovanja po Indiji je z mano prišla knjiga Rabindranath Tagoreja Khokababu, zbirka kratkih zgodb, ki so mi vsaj malo pomagale razumeti to deželo. Tagore je brezčasen in univerzalen pisatelj, njegove zgodbe so danes ravno tako berljive in sveže kot so bile pred stoletjem, ko so nastale. Na morje poleg neprebranih knjig vzamem s sabo tudi kakšno preverjeno, že prebrano. Za vsak primer.

Jan Cvitkovič, igralec, scenarist in režiser

»Vse okrog nas samo vpitje in tekanje in plameni in vedra vode in prah. In deklica je tiho sedela na kamnu, strmela predse in se ni ganila. Po levi strani obraza ji je tekla kri. Stekala se ji je s čela in ji z brade kapljala na umazano potiskano obleko. Peter jo je zagledal in rekel: »Poglejta tole punčko.« Odlomek je iz zadnje knjige, ki sem jo prebral; Zbrane kratke zgodbe, Roald Dahl. Okrog petdeset zgodb, pretresljivih, smešnih, nepredvidljivih, odbitih. Roald Dahl je pač genij. Človek s podivjano domišljijo. Odličen slovenski prevod. Opozarjam tudi na Dahlove fantastične zgodbe za otroke.

Trenutno berem Filozofijo strahu. Avtor, Lars Svendsen, pravi o knjigi tole: ta knjiga je rezultat moje vse večje jeze, ker strah kolonizira naše življenje. Izjemno čtivo. Isti avtor je napisal tudi Filozofijo dolgčasa in Filozofijo zla. Toplo priporočam meni podobnim.

Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma

To poletje sem bral zelo veliko, vendar med prebranim ni bilo leposlovne knjige. Kulturni direktor mora prebrati vse sobotne priloge časopisov, vedno boljši štirinajstdnevnik Pogledi, prelistati mora domače mesečne revije in v njih marsikaj prebrati, potem je tu še strokovna literatura o kulturni politiki in menedžmentu, tudi tuja; da ne omenjam branja predlogov zakonov, ki imajo vedno več členov in so, potem so zaživijo v praksi, hudo invalidni. Vse to branje je treba gledati v luči obiskovanja prireditev in razstav – tudi po pet večerov na teden mi vzamejo. In še 
v luči pisanja najrazličnejših tekstov, ki jih je kakšen teden tudi do petnajst strani. Veliko časa vzame vedno boljši kulturni program nacionalne televizije in moja ljubezen,­ francoski TV kanal Mezzo.

Upam, da bom za samokritično priznanje dobil pisno opravičilo Slavka Pregla. Ob zagotovilu, da se bom »leposlovno« poboljšal šele avgusta, ko bom prebral vsaj pet knjig! Katerih, še ne vem, zagotav­ljam pa, da zaloga neprebranih aktualnih knjig samo na vikendu 
v Istri šteje prek dvajset enot.

Katja Šulc, 
TV-voditeljica in glasbenica

Poletje, morje, borovci in samotne skale so zame najljubši čas za knjige, kajti berem brez obveznosti, brez načrtovanja in oblikovanja vprašanj za goste oddaje in tako povsem padem v knjigo, najbolj in najdlje odplavam. Ob meni so trenutno knjige Vadima Zelanda Transurfing realnosti, ponovno Miles Davis, Murakami, ki paše k poletju...
Sicer pa toplo priporočam zbirko kratkih zgodb Džehenem Dušana Čatra, knjiga, ki te posrka in popelje čez kup raznolikih emocij, povsem me je s svojo pisavo in iskrenostjo očarala Patti Smith z avtobiografijo Mulca, ki bo kmalu izšla v slovenskem prevodu, presunila me je Večna Treblinka Charlesa Pattersona, povsem nelahkotno, ampak priporočljivo branje, odplavati pa je lepo denimo z esejem Lepota in duša Piera­ Feruccija, romanom Knjigarna­ Penelope Fitzgerald pa večnimi knjigami, ki jih vedno znova vzamem v roke, kot so Marquezovi romani, Tagorejeva ali Rumijeva poezija, Sanje v vzhodni sobi Andreja Detele, Mag Johna Fowlesa...

Gal Gjurin, glasbenik

Živo se spomnim svojih zgodnjih najstniških poletij, ko smo še hodili na morje skupaj z družino in mi je oče v dobri veri in nameri tako rekoč vzgojno predpisal, katere knjige moram čez poletje prebrati (odlično se spomnim Salingerjeve Igre v rži ali pa Dreiserjeve Ameriške tragedije). In danes (morda po malem zato, ker sem tudi sam oče) mu dam popolnoma prav, čeprav takrat njegovih »predpisov« nisem zmogel videti dolgoročno pozitivno.­ Kajti knjige, ki jih preberemo čez poletje, zasedejo posebno mesto v bralčevem duhu.

Upam, da bom, če bo časovna sreča mila, letos ponovno prebral Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova, saj je tako izčiščeno in fantazijsko besedilo vedno užitek brati, zagotovo bom še vsaj enkrat do dvakrat temeljito prelistal mornarski Priročnik za voditelja čolna kapitana Nika Bjelovučića, ob večerih se mi (zaradi osnovnih, a seveda sladkih očetovskih obveznosti) obeta Maček Muri Kajetana Koviča, v poznih nočnih urah pa Zbrane pesmi Gregorja Strniše, Euroslovenstvo Tineta Hribarja, Kultura novega kapitalizma Richarda Sennetta, Slovenska novejša zgodovina (od 1848 do 1992) Inštituta za novejšo zgodovino, Kulturni problem slovenstva Josipa Vidmarja (kupil sem si originalno prvo izdajo iz leta 1932 
z obrazložitvijo Tiskovne­ zadruge, nalepljeno na zadnji platnici, da se izdajatelj ne strinja z vsebino knjige) ter Vidmarjeve Obraze, kjer portretira, opisuje in komentira druge osebnosti, s katerimi je sobival v Ljubljani ali pa jih tako ali drugače srečal in spoznal (od Ivana in Izidorja Cankarja do Riharda Jakopiča, Marija Kogoja in Prežihovega Voranca).

Zagotovo bom prebiral tudi novi predlog Zakona o medijih (Zmed-1),
ki je trenutno v obravnavi v DZ RS, saj se določbe tega zakona zelo tičejo slovenskega kulturnega prostora, v okviru Zmed-1 sem imel konec junija tudi govor v državnem zboru. Spremljal bom pravkar nastajajoči prevod enega najboljših francoskih romanov zadnjih let, z Goncourtovo nagrado ovenčani Kamen potrpljenja­ (v izvirniku Syngué sabour) francosko-afganistanskega pisatelja in filmarja Atiqa Rahimija. Poleti bom skušal dokončati tudi svoj prevod mladinskega romana o glasbi Jazz Country jazzovskega publicista in romanopisca Nata Hentofa (te knjige začuda nimajo nikjer v Evropi in sem si jo moral naročiti iz ameriškega Michigana) in si zelo želim, da bi prevod čim hitreje ugledal luč sveta, da ga lahko mladina začne prebirati,­ saj je roman več kot poučen glede tega, kako poslušati glasbo, kako razumeti in se vživeti v svet glasbenikov in kaj v glasbi sploh ­prepoznavati za relevantno.