Pravljice preženejo strahove

Pred leti je ustanovila založbo Morfem, ki je zdaj med najhitreje rastočimi založbami pri nas.

Vaše pravljice so prežete z veliko než­nosti in igrivosti. Govorijo o otroški zaljubljenosti, o stvareh, s katerimi se ubadajo mucki, kužki, oslički, o ljubezni in prijateljstvu ter o starih modrostih na način, da bi to zmogli razumeti tudi malčki. Bi lahko rekli, da so vas usmerjali lepi spomini na otroštvo?

Otroštva se rada spomnim. Najnež­nejša leta sem preživela pri dedku in babici, ki sta me razvajala in mi pokazala, kako je, če si ljubljen. Zvečer so me vedno težko spravili v posteljo, to jim je uspelo le s pravljico; mislila sem, da bom zamudila pomembne reči, če bom spala; in spala sem zelo malo ter v obup spravljala starše in malo manj stare starše. Dedek je znal odlično pripovedovati zgodbe. Včasih se mu je zdelo zanimivo, da sem njegovo pravljico nadaljevala sama. Šla sva se igro dopolnjevanja in zgodbe so se prepletale in dobivale nove dimenzije. Spet drugič vsebine sploh nisem poslušala, ampak le njegov glas – imenitno se je namreč igral z glasovi in uprizarjal osebe iz zgodb.

Je vaša prva slikanica, Sladkorni Jurij, ki ste jo ustvarili s peresom in čopičem, morda nastala, da bi spremenila tok vašega življenja?

V tretjem letniku srednje šole sem zanosila, se poročila, rodila hčerko in se zaposlila. Ko je bila hči stara eno leto, sem se vrnila v gimnazijo, jo uspešno končala, nato pa ob delu študirala še ekonomijo. Po ločitvi sem ostala sama s petletno hčerko. Leta so tekla, jaz pa sem se spoznavala z različnimi profili dela: delala sem v nepremičninski agenciji, kot moderatorka na radijskih postajah, v revizorski hiši … Potem mi je nepričakovano umrl oče. Človek, ki sem ga najbolj cenila in ga imela rada. Takrat sem začela premišljevati o minljivosti življenja in se odločila, da bom napisala knjigo. Sladkorni Jurij mi je pomagal zaceliti praznino in mi dal novo voljo. Misel, da bo delček mene vedno ostal na svetu, me je pomirila, ob tem pa sem upala, da bo ta delček osrečil tudi nekaj otrok.

Takrat še niste vedeli, da boste nekoč imeli svojo založbo.

Kadar sem se zamislila nad svojim življenjem, sem nekje v kotu čutila praznino. Nekoč sem vzela svinčnik in papir ter se vprašala, kakšne mož­nosti imam, kaj si želim, kaj znam. Spomini so me odnesli v otroštvo med zgodbe; otrok z domišljijo lahko premaga neprijetne spomine, v domišljijski svet svojega otroštva se lahko vračamo, tudi ko odrastemo. Po premisleku sem se odločila, da bom imela založbo in izdajala predvsem knjige za otroke. Poimenovala sem jo Morfem, to je del besede, ki še ima pomen. Delčki besed se povezujejo v besede in besede v stavke, ki pišejo pravljice, romane...

Kako v teh časih preživi majhna založba? Lani ste izdali več kot 40 knjig.

Menim, da sem razvila občutek za estetiko, da znam presoditi, kaj bo trg sprejel. Trudim se, da bi omogočila slovenskim avtorjem, da bi njihova dela zaživela v knjigi. Pri tem mi pomagajo Javna agencija za knjigo, občine, podjetja, kar je nujno za preživetje založbe, kajti že žabe regljajo, da je slovenski trg majhen in da je težko usklajevati denarni tok le po klasičnih prodajnih poteh. Tudi mož Peter dela z mano, tudi njega so okužile knjige; vedel je, da bi ob naravi njegove službe in dežurstvih založba težko napredovala. Pustil je službo veterinarja in postal nepogrešljiv člen v založbi.

Kaj je po vašem skrivnost dobre otroške knjige, ob kateri imajo najmlajši široko razprte oči. Verjamem, da ob treh otrocih to dobro veste.

Prednost je, če pišeš za nekoga, ki ga imaš rad. Vem, kako lahko razveselim svoja najmlajša, jima z zgodbo preženem strahove in stiske, ju nasmejim ali jima približam vrednote, pa tudi bolezen, smrt... S pravljicami.

Zelo je pomembna izbira ilustratorja, ki vsebino približa vizualno, kar otrok pri slikanici najprej zazna. Otroci sami težko ločijo med manj ali bolj kakovostno ilustracijo, zato je prav, da jim pri tem pomagamo. V knjigah radi vidijo junake, ki so jih že spoznali v risankah. Te ilustracije so ponavadi narejene z računalniško tehniko, ki je hitrejša in za založbo cenejša. Kljub temu jaz raje izberem ilustratorje, ki se jih drži čopič, saj menim, da je njihovo delo pristnejše. Grem pa zelo rada na mednarodne sejme, kjer lahko opazujem različne sloge oblikovanja in kombiniranja likovnih tehnik ter izbiram besedila.