Prazne police evropske elektronske knjige

Svet je že zdavnaj digitalen, nepreštevni evropski uradniki v Bruslju in drugod in seveda ekipe v velikih evropskih knjižnicah pa si že desetletje in pol prizadevajo, da bi uporabniki 
v digitalni obliki imeli na razpolago marsikaj – ali vse – od tistega, kar hranijo evropske nacionalne knjižnice.

Doslejšnji rezultati? Veliko gradiva je v elektronski obliki že dosegljivega, toda nikakor preveč, saj je naloga zahtevna logistično, finančno in še kako drugače. V avstrijski nacionalni knjižnici so se odločili za javno-zasebno partnerstvo in bodo v naslednjih nekaj letih digitalizirali šeststo tisoč naslovov iz svojih znamenitih in bogatih zbirk, večinoma knjige od zgodnjega 16. do poznega 19. stoletja. Njihov partner je podjetje Google, ki od letošnje pomladi skrbi za digitalizacijo gradiva, knjižnica pa bo poskrbela za vse ostalo, kar je pri tako velikem projektu treba postoriti. Uporabnikom bodo besedila na voljo brez omejitev, dostopna bodo prek Googlovega iskalnika in spletne strani knjižnice, uvrščena bodo tudi v evropski kulturnodediščinski veleportal Europeana.

Knjižnica brez knjig?

Ob takšnih projektih so se seveda utrnile številne debate: nekateri svarijo pred skoraj božansko močjo podjetja Google v vesolju knjig, ki ne le da nam že v velikih količinah prodaja tiskane in elektronske knjižne naslove (ob tem gredo tradicionalnim knjigotržcem lasje pokonci), ampak bo odslej hranilo tudi velik del evropske kulturne dediščine. Ta hip Google premore petnajst milijonov evropskih naslovov, z ekskluzivnimi pogodbami z različnimi institucijami pa si je zagotovil »oblast« nad njimi za petnajst let (sprva je poskušal vsiliti dobo petindvajsetih let). Google se pogosto obnaša vzvišeno: mednarodna pisateljska organizacija Pen je na lanskem kongresu v Linzu vlade pozvala, naj se skušajo upreti množični digitalizaciji knjig, ki so se je pri Googlu lotili precej lahkotno – brez pristanka avtorjev.

Drugi komentatorji so pripomnili, da je val digitalizacije v velikih evropskih knjižnicah šele na začetku in da imamo ta hip v rokah evropsko knjižnico brez knjig. Zdaj je čas za določitev vseh potrebnih standardov, dodajajo tretji in opozarjajo, da je v tej fazi razlog za digitalizacijo pravzaprav dostop do gradiva, ne pa njegovo ohranjanje. Da je res vsaj delno tako, pričajo podatki, da je digitalizacija po evropskih državah najprej zajela časnike, posebne zbirke in gradivo, občutljivo zaradi redkosti, na primer rokopise, fotografije, zemljevide in podoben material.

Kako se s temi izzivi soočajo 
v slovenski nacionalni knjižnici? Zoran Krstulović, pomočnik ravnateljice za vodenje strokovnega dela 
v Narodni in univerzitetni knjižnici, opozarja, da bo Digitalna knjižnica Slovenije (dLib) prihodnji mesec stara šest let. Nuk jo je ustanovil, da bi spletnim uporabnikom zagotovil dostop do zbirk digitaliziranega gradiva, ki so nastale na prelomu stoletij: zbirke portretnih fotografij znanih Slovencev, Kopitarjeve zbirke slovanskih srednjeveških kodeksov, elektronsko očiščenih vinilnih plošč, digitaliziranih revij Ljubljanski zvon, Dom in svet, Novi akordi itd.

Novice, Slovenec, Jutro ...

Danes se spletni obiskovalec slovenske digitalne knjižnice lahko razgleduje po skoraj 450.000 enotah različnega gradiva, od knjig in starih časopisov, prek zemljevidov in fotografij, do glasbenih posnetkov in tridimenzionalnih objektov (zbirka Virtualna Emona). 
V zadnjih letih, pravi Krstulović, so prednost pri digitalizaciji dajali starim časopisom – gradivu, ki je zaradi papirja najbolj ogroženo, hkrati pa najbolj iskano. Vsi veliki časopisi slovenske preteklosti (Kmetijske in rokodelske novice, Laibacher Zeitung, Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Soča, Štajerc in drugi) so digitalizirani in dostopni brez omejitev. Pri digitalizaciji starih časopisov in drugih gradiv v Nuku posebej poudarjajo sodelovanje s slovenskimi splošnimi knjižnicami, ki so veliko prispevale k bogatim vsebinam digitalne knjižnice. V prihodnjih letih bo prioriteta digitalizacija knjig, trenutno je dostopnih le okrog dva tisoč naslovov. Tu je seveda marsikaj povezano z dostopnim denarjem: v Nuku vsako leto načrtujejo in digitalizirajo manjšo količino knjig, letos je v načrtu protestantika, torej slovenske knjige 16. stoletja. 
V prihodnjem letu bodo digitalizirali približno dva tisoč starejših knjig – to bodo dela iz 17., 18. in 19. stoletja s področja slovenske književnosti, jezikoslovja in podobno. »Toliko zmoremo znotraj rednega proračuna,« dodaja Krstulović, »hkrati si prizadevamo skleniti javno-zasebno partnerstvo po vzoru Googla, ki masovno digitalizira knjige največjih evropskih in svetovnih knjižnic, z ustreznim ponudnikom. Vse je še v povojih, za zdaj ni konkretnega dogovora.«

Kakšna je osebna izkaznica Digitalne knjižnice Slovenije? Od konca leta 2005 je osrednji slovenski spletni portal za dostop do digitaliziranega znanja in kulturnih zakladov (prvo digitalizacijo je Nuk sicer izvedel leta 1996) in trenutno ponuja skoraj 19.000 znanstvenih člankov, več kot 402.714 enot starejše in sodobne periodike, 9540 fotografij, 6088 plakatov, več kot 1450 knjig (med temi celoten opus Ivana Cankarja, Kettejeve poezije, Murnove Pesmi in romance...), 1073 zapisov notnega gradiva in še marsikaj, od raziskovalnih poročil in visokošolskih del do rokopisov, zemljevidov, razglednic in zvočnih posnetkov.

Denar, knjižnic vladar

Kako o digitalni strategiji razmišljajo v eni največjih evropskih institucij, v Britanski knjižnici? 
V strategijo za naslednje desetletje so lansko leto, ko so ugotavljali, da imajo digitaliziranega nekaj čez odstotek gradiva, ki ga hranijo, zapisali, da hočejo omogočiti prost dostop do kar se da veliko enot in čim hitreje doseči kritično maso digitaliziranega gradiva, ki naj bi odslikavala raznolikost njihovih dragocenih zbirk, pri tem pa dosledno spoštovati intelektualne pravice. Že »vmesni rezultati« Britanske knjižnice se berejo impresivno: premorejo dvajset milijonov digitaliziranih strani izdaj iz 19. stoletja (to je okoli osemdeset tisoč knjižnih naslovov), prejšnjim trem milijonom digitaliziranih časnikov so dodali še milijon, v digitalni obliki hranijo okrog osem tisoč ur arhivskih zvočnih posnetkov in sto tisoč strani grških rokopisov. Pri svojem početju, so zapisali, se bodo trudili digitalizirati tudi materiale, za katere bo mogoče pridobiti zunanje finančne vire od založnikov in vsakršnih drugih sponzorjev in donatorjev.

Kar zadeva tehnično plat hranjenja digitaliziranega gradiva, v Londonu razmišljajo tudi o splošno sprejetih standardih za ustvarjanje, upravljanje in zagotavljanje dostopa do digitaliziranega gradiva, torej nočejo vsiljevati svojih rešitev. Danska kraljeva knjižnica, ki hrani nekaj čez 32 milijonov enot, se je v poročilu za lansko leto lahko pohvalila, da je njenim strokovnjakom uspelo digitalizirati dansko tiskano gradivo iz obdobja 1482–1600 in takoj nadaljevati z digitalizacijo naslovov, ki so izšli med letoma 1601 in 1700, vmes so se lotili dvanajst tisoč poškodovanih del, ki jih je bilo treba pred skeniranjem konservatorsko obdelati. Tudi češka nacionalna knjižnica se je odločila za digitalizacijo v povezavi z Googlom, do leta 2019 se bo v elektronsko obliko s pomočjo evropskih sredstev prelilo tristo tisoč čeških knjižnih naslovov od 
19. stoletja do sodobnosti, posebej poudarjajo, da bo v povezavi z ameriškim podjetjem v digitalni svet stopilo tudi dvesto tisoč naslovov iz dragocene slavistične zbirke, tiski od 16. do 18. stoletja.

Digitalna renesansa

Poročilo, ki ga je za evropsko komisijo letos pripravila skupina strokovnjakov iz evropskih knjižnic, je – kar zadeva financiranje vseevropskega digitaliziranja – posvarilo pred digitalno mračno dobo, če bodo države članice digitalizacijo gradiva prepustile zasebnemu sektorju. »Si Evropa lahko privošči neaktivnost in čakanje in digitaliziranje skupne kulturne dediščine prepusti zasebnim podjetjem?« so se vprašali avtorji poročila in odgovorili z »odločnim ne«. Ker pa je očitno, da je digitalizacija velik finančni zalogaj, spodbujajo javno-zasebna partnerstva, vendar dodajajo, da morajo biti pogodbe uravnotežene in poštene. Načrt je jasen in tisočkrat zapisan: do leta 2016 bi morale države članice poskrbeti, da bodo na spletni strani knjižnice Europeana brez omejitev dosegljive vse evropske relevantne knjižne mojstrovine, tudi slovenske seveda, Europeana pa bi morala postati referenčna točka evropske kulture.

Seveda ne gre brez vzvišenega tona: »Naš cilj je zagotoviti, da bo Evropa doživela digitalno renesanso, ne pa, da bo zdrsnila v digitalno mračno dobo.« Projekt največjega »dobavitelja vsebin« za Europeano, evropske knjižnice, ki ga vodi nizozemska nacionalka, združuje 48 nacionalnih knjižnic in zajema gradivo v 35 jezikih, od tega je bila doslej malo manj kot tretjina udeleženk sposobna ponuditi digitalizirana besedila iz svojih zbirk, nekatere pa kataloge raziskovalnih in nacionalnih knjižnic. Pred letom in pol je evropska komisarka Viviane Reding ugotavljala, da je 
v evropski knjižnici le pet odstotkov evropskih digitaliziranih knjig, v številkah je to sicer več kot 7,5 milijona enot, od tega 
2,5 milijona besedil, ostalo je slikovno gradivo, vendar še zmeraj bistveno premalo za »renesanso«.