Prebrali smo roman J. K. Rowling: temni prvenec cinične dame

Ni slab, ni pa mojstrovina, je bila ena od prvih ocen otoškega tiska po četrtkovem izidu prvega dela J. K. Rowling za odrasle, romana The Casual­ Vacancy. Pobralni vtis je lahko malce drugačen: roman, ki bralca zlahka prepriča, da je J. K. Rowling pravzaprav odlična pisateljica.

Že prva poglavja napovedujejo imenitno črno komedijo. Avtorica razraščanje novice o prezgodnji smrti lokalnega svetnika Barryja Fairbrotherja na parkirišču golf kluba v idilični britanski vasici porabi za natančno predstavitev vsakršnih impulzov, ki se utegnejo skuhati v glavah presenečenih protagonistov, morebitnih pretendentov na izpraznjeni svetniški stolček (Mladinska knjiga še letos obljublja prevod romana ravno s takim naslovom, Prazen stolček), pa tudi vseh drugih tako ali drugače vpletenih v dogodek, ki tako rekoč brutalno spremeni življenje mnogim v vasici Pagford.

Britanska nagnjenost k prehitremu obsojanju

V vasici, v kateri se vsi poznajo, se namreč po svetnikovi smrti razplamti nič kaj prijazna nasledstvena vojna, katere bitke in druge manjše praske hitro razkrijejo, da pravzaprav življenje tam ni tako idilično, kot bi se zdelo na prvi pogled.

Pa tisto, kar postavlja na oder J. K. Rowling, ni le »majhnost lokalne politike«, kot pravi, umazane podrobnosti, ki si jih privoščijo in med sabo zmeraj galantno spregledujejo snobovski lokalni veljaki in njihovi podporniki, čeprav se med sabo gledajo kot pes in mačka.

Novica o smrti zareže v lokalno dogajanje kot nekakšen prisilni trenutek resnice, v paranoičnost in na videz trdno izklesane poglede na svet, v sosede in tujce ujeti srednje- in nižjeslojniki se morajo soočiti z upanji in strahovi, znova hitro preveriti, kaj si želijo in kako bi hoteli svoje velike in majhne cilje tudi doseči.

Toda vest o nenadni smrti svetnika v srednjih letih seže precej daleč in vpliva na marsikaj, pod navidezno žalobnostjo v vasici brbotajo čisto drugačne strasti, predvsem razkrivajo večno razklanost na »vaše« in »naše«, premožne in revne, domačine in priseljence, lepe in grde in v podobnih osnovnih kategorijah naprej v neskončnost – to je bilo ne nazadnje tudi tisto, o čemer je J. K. Rowling govorila v enem od ekskluzivnih intervjujev tik pred izidom romana, ko je omenjala, da britansko družbo usodno zaznamuje nagnjenjost k prehitremu obsojanju in kot njena neizogibna posledica skoraj nikakršna zmožnost za empatijo.

Pokojnikov duh razkriva skrivnosti

Prazen stolček razgrinja razklanost in neorientiranost, ki je posledica samozagledanosti v svojo pomembnost. Na britanskem podeželskem odru so nenadoma cankarjevske kreature, ki hočejo vsaka zase kar največ prispevati za narodov blagor in o sposobnosti drugih ne znajo drugega kot dvomiti (»Zmeraj sem mislil, da se zdi malce nezanesljiv,« je ocena enega od protagonistov in morebitnih kandidatov za svetniški stolček o drugem) in le preračunavajo, kako bi se zamenjava lahko izšla v njihov prid.

Svet je, kot vemo, iz tira, v vasici se ne morejo zediniti, ali jih sosedje z novimi gradbenimi projekti ogrožajo ali ne (nova stanovanja pretijo še povečati število nižjeslojnega prebivalstva). Prav tako ni jasno, ali bi bilo treba za javno dobro zapreti zavod za pomoč odvisnikom od droge, za vse take odločitve pa bo (ob razdeljenosti lokalnega sveta točno na pol, od sedemnajstih svetnikov jih je osem »naših« in osem »njihovih«), zelo pomembno, kdo bo zasedel izpraznjeno mesto. Tistih, ki se ponujajo, je seveda veliko, zabavno pa postane, ko njihovo ponujanje celo med zagovorniki in domačimi sproži cinične komentarje ali zgovorne premolke.

Na spletni strani lokalnega sveta se po njegovi smrti pojavi tudi duh Barryja Fairbrotherja in nonšalantno razkriva boleče skrivnosti tamkajšnjih stebrov družbe. Življenju tako rekoč vseh nastopajočih na odru Praznega stolčka namreč vladajo skrivnosti, neizrečena priznanja, grehi iz preteklosti, prikrito sovraštvo ali zavist, avtorica tudi ne skriva, da je dobri stari rasizem, lično preoblečen v politično korektno spakovanje, na Otoku še kako pomembna sestavina vsakdanjega življenja.

Ena roza in ena bela krsta

Prvi britanski kritiki so opozorili, da utegne mrakobnost, predvsem pa premalo »pozitivcev« bralce odgnati od romana. No, tako hudo ni, je pa ta poteza pravzaprav največja nespregledljivost romana The Casual Vacancy, slogovno bleščeča, duhovita, gladko tekoča proza preseneča z zanimivimi meandri, v katerih je na ogled vse tisto, kar običajno vsi poskušajo skriti, bolestnost, neuvidevnost, preračunljivost, dvoličnost, sprevrženost, brezobzirnost, sovraštvo, krutost, neizživete strasti, zlobnost, maščevalnost in vse drugo.

Taki so med sabo ne le pretendenti za (pre)stolček, ampak tudi zakonci in njihovi najstniki, med redkimi pozitivnimi je J. K. Rowling odrske žaromete usmerila le na najstnico iz deprivilegirane družine, kot se leporeči, torej hčer od drog odvisne matere, ki se poskuša ukvarjati s triletnim bratcem in hkrati spraviti na smiselno pot ne le sebe, ampak tudi zadrogirano mater.

Preklinjajoča Krystal s »čudežno nazaščiteno vagino« je svetnica, ki iz Praznega stolčka sveti najbolj svetlo, lahko bi pripomnili najbolj usodno cankarjansko hrepeneče, a da je komedija res črna, J. K. Rowling poskrbi tako, da v finalu romana prek Pagforda – nekakšne britanske Grumove Goge – izriše pogorišče, pogorišče vrednot, pokopališče iskrenosti, ljubezni, slepo ulico upanja in na oder postavi eno roza in eno belo krsto.

Da je vse v slogu, krsti nista iz bleščečega mahagonija, ampak iz okolju prijaznejšega, hitreje obnovljivega lesa, pogreb dveh nedolžnih zaznamovancev pa pospremi pesem pop pevke Rihanne.

Bleščeča analiza zapletenega britanskega sveta

Prazen stolček je v tem smislu avtoričin obračun z britanskim provincialnim življenjem, ki ga, kot je omenila v intervjujih, prav dobro pozna, kakor dobro pozna tudi povzpetniški srednji sloj, ki po njenem mnenju goji največ pretenzij.

Pretirane hvale si pri občutljivejših bralcih s tem romanom ne sme obetati, pokazala pa je, da je njen pisateljski laboratorij zmožen proizvesti prepričljivo, duhovito in slogovno bleščečo analizo zapletenega britanskega sveta, v katerem sta predanost in odgovornost navidez izpuhteli oziroma imata le malo svečenikov in sledilcev.

Morda bo avtorici kdo očital, da je razklanost tega sveta izrisala preveč drastično in da so tako imenovani neprivilegirani preveč dickensovsko depresivno brez prihodnosti in tisti iz višjega razreda preveč zagledani v svojo »malo srečo« (in da je po tej plati Prazen stolček navadno demagoško levičarsko blebetanje, »preoblečeno v literaturo«, kakor je ugotovila neka britanska kritičarka), a roman v celoti deluje – britanskim kritikom ni bilo treba bralcev posebej opozarjati, da je J. K. R. avtorica sedmih neznansko natančno komponiranih del – kljub nekaterim poenostavitvam, posplošitvam, veliki žlici melodramskosti in cinizmu močno branje, ki da zelo misliti.

Knjiga J. K. Rowling postavlja med bolj zanimive sodobne britanske avtorje, ne pa v družbo Iana McEwana, Juliana Barnesa ali Salmana Rushdieja. Tako hudo kljub strahotnemu medijskemu pompu seveda ni. Vendar je The Casual Vacancy oziroma Prazen stolček lep bralski zalogaj, ki bo bralcu priskrbel povsem drugačen vpogled na otoške zadeve. Temna knjiga o nepravičnosti.