Ni slab, ni pa mojstrovina, je bila ena od prvih ocen otoškega tiska po četrtkovem izidu prvega dela J. K. Rowling za odrasle, romana The Casual Vacancy. Pobralni vtis je lahko malce drugačen: roman, ki bralca zlahka prepriča, da je
Britanska nagnjenost
V vasici, v kateri se vsi poznajo, se namreč po svetnikovi smrti razplamti nič kaj prijazna nasledstvena vojna, katere bitke in druge manjše praske hitro razkrijejo, da pravzaprav življenje tam ni tako idilično, kot bi se zdelo na prvi pogled.
Toda vest o nenadni smrti svetnika v srednjih letih seže precej daleč in vpliva na marsikaj, pod navidezno žalobnostjo v vasici brbotajo čisto drugačne strasti, predvsem razkrivajo večno razklanost na »vaše« in »naše«, premožne in revne, domačine in priseljence, lepe in grde in v podobnih osnovnih kategorijah naprej v neskončnost – to je bilo ne nazadnje tudi tisto, o čemer je J. K. Rowling govorila v enem od ekskluzivnih intervjujev tik pred izidom romana, ko je omenjala, da britansko družbo usodno zaznamuje nagnjenjost k prehitremu obsojanju in kot njena neizogibna posledica skoraj nikakršna zmožnost za empatijo.
Pokojnikov duh
Na spletni strani lokalnega sveta se po njegovi smrti pojavi tudi duh Barryja Fairbrotherja in nonšalantno razkriva boleče skrivnosti tamkajšnjih stebrov družbe. Življenju tako rekoč vseh nastopajočih na odru Praznega stolčka namreč vladajo skrivnosti, neizrečena priznanja, grehi iz preteklosti, prikrito sovraštvo ali zavist, avtorica tudi ne skriva, da je dobri stari rasizem, lično preoblečen v politično korektno spakovanje, na Otoku še kako pomembna sestavina vsakdanjega življenja.
Ena roza in ena bela krsta
Prvi britanski kritiki so opozorili, da utegne mrakobnost, predvsem pa premalo »pozitivcev« bralce odgnati od romana. No, tako hudo ni, je pa ta poteza pravzaprav največja nespregledljivost romana The Casual Vacancy, slogovno bleščeča, duhovita, gladko tekoča proza preseneča z zanimivimi meandri, v katerih je na ogled vse tisto, kar običajno vsi poskušajo skriti, bolestnost, neuvidevnost, preračunljivost, dvoličnost, sprevrženost, brezobzirnost, sovraštvo, krutost, neizživete strasti, zlobnost, maščevalnost in vse drugo.
Taki so med sabo ne le pretendenti za (pre)stolček, ampak tudi zakonci in njihovi najstniki, med redkimi pozitivnimi je J. K. Rowling odrske žaromete usmerila le na najstnico iz deprivilegirane družine, kot se leporeči, torej hčer od drog odvisne matere, ki se poskuša ukvarjati s triletnim bratcem in hkrati spraviti na smiselno pot ne le sebe, ampak tudi zadrogirano mater.
Bleščeča analiza zapletenega britanskega sveta
Prazen stolček je v tem smislu avtoričin obračun z britanskim provincialnim življenjem, ki ga, kot je omenila v intervjujih, prav dobro pozna, kakor dobro pozna tudi povzpetniški srednji sloj, ki po njenem mnenju goji največ pretenzij.
Morda bo avtorici kdo očital, da je razklanost tega sveta izrisala preveč drastično in da so tako imenovani neprivilegirani preveč dickensovsko depresivno brez prihodnosti in tisti iz višjega razreda preveč zagledani v svojo »malo srečo« (in da je po tej plati Prazen stolček navadno demagoško levičarsko blebetanje, »preoblečeno v literaturo«, kakor je ugotovila neka britanska kritičarka), a roman v celoti deluje – britanskim kritikom ni bilo treba bralcev posebej opozarjati, da je J. K. R. avtorica sedmih neznansko natančno komponiranih del – kljub nekaterim poenostavitvam, posplošitvam, veliki žlici melodramskosti in cinizmu močno branje, ki da zelo misliti.
Knjiga J. K. Rowling postavlja med bolj zanimive sodobne britanske avtorje, ne pa v družbo Iana McEwana, Juliana Barnesa ali Salmana Rushdieja. Tako hudo kljub strahotnemu medijskemu pompu seveda ni. Vendar je The Casual Vacancy oziroma Prazen stolček lep bralski zalogaj, ki bo bralcu priskrbel povsem drugačen vpogled na otoške zadeve. Temna knjiga o nepravičnosti.