Predavanje: Filozofija in obrat h komediji

Kaj ima komedija s filozofijo? Tako bi nemara lahko povzeli temo predavanja Miglene Nikolčine, predstojnice ­oddelka za teorijo in zgodovino književnosti na Univerzi v Sofiji. Filozofija in obrat h komediji, kot je naslovila predavanje v okviru ciklusa Filozofija in literatura v Cankarjevem domu, ne zadeva toliko filozofske obravnave komedije, pač pa prej vprašanje, koliko je samo filozofiranje ali specifična filozofska stava posameznih filozofov napravljena­ v tragični perspektivi oziroma kako nastane obrat h komičnemu.

Tega se je Nikolčina lotila s filozofsko obravnavo vprašanja človeka, in sicer v njegovem razmerju do animaličnosti oziroma do anorganskega. Delo The Open: Man and Animal je italijanski filozof Giorgio Agamben posvetil prav temu razmerju. V osnovi gre za vprašanje, kaj je človek, oziroma, kako se človeško ustvarja z neprestanim ločevanjem od živalskega. Iskanje specifičnosti človeka je zaznamovalo velik del filozofije, osnovni uvid, ki ga lahko izluščimo iz tradicije tega prevpraševanja, pa je, da je za človeško značilno prav neprestano razločevanje od živalskosti.

Po čem je torej človek izjema? Če zelo strnemo, je človek izjemen po tem, da je žival, ki hoče biti človek. Ali še, človek ve, da je žival, vendar hoče biti človek. Peha se torej za nekim nedosegljivim objektom. Slednje lahko formuliramo tudi takole: nikoli nismo zgolj ljudje, človeka od znotraj preganja presežek strasti, animaličnosti, želje in trpljenja. V tem Nikolčina vidi neko tragično paradigmo filozofiranja.

Problem tragičnosti človeškega inherentnega nesorazmerja (denimo kot nesorazmerje med posameznikom in družbo) je tudi predmet Antigone, slavne Sofoklesove tragedije, ki je postala tudi privilegiran predmet filozofije. Georg Steiner v knjigi Antigone (Antigones) med drugim zapiše, da je »filozofiranje, iskanje normativnega, vsebinskega izraza za duševno, socialno in zgodovinsko stanje človeka, po Rousseaju in Kantu, tragično mišljenje.« To trditev po Nikolčini potrjuje obrat k Antigoni, ki ga lahko najdemo pri različnih filozofih in teoretikih, kot so denimo Martin Heidegger, Jacques Lacan, Jacques Derrida in Judith Butler. Pri tem je pomenljivo, da tragedija kot privilegiran predmet v filozofijo vstopi ob zatonu tragedije kot literarnega žanra.

Literatura je našla drugačen pristop k obravnavi človeškosti. 
V 19. stoletju se je pojavil žanr, ki je redefiniral filozofsko ukvarjanje s človeškostjo in živalskostjo (torej tragedijo človeške nesoizmernosti) ter je vsaj v nekaterih strukturnih elementih bližje komični paradigmi. Gotski romani, literatura groze, kot denimo Frankenstein pisateljice Mary Shelly ali pa ­Peskar Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffamana, s kreaturami, avtomati in stroji vpeljujejo določeno redefinicijo­ človeškega.

V tovrstni literaturi takšni stroji nikoli niso zgolj stroji, zgolj avtomati, pač pa je k njim vselej primešano nekaj človeškega. Natančneje, opravka imamo z dvema tipoma presenečenja: eno je razkritje, da je tisto, kar je videti kot človek, 
v resnici stroj, 'mašina', ali pa, da je tisto, kar je videti kot 'mašina', tudi človek: na primer, ko se stroj upre svojemu stvaritelju ali se zaljubi 
v človeka in podobno. Slednje ustreza definiciji komičnega po Henriju Bergsonu. Komično zadeva natikanje mehanskega na človeško oziroma človeškega na mehansko. To sestavljanje in razstavljanje ustvari določen presežek, ki ga nihče ni želel ali pričakoval, in prav ta presežek sproža komične učinke.


Nova figura človeškega

Umetno življenje prinaša novo figuro človeškega. Gre za dvojnika človeka ali človeka kot svojega lastnega dvojnika, v katerem vseskozi vznika neki nepričakovan, presenetljiv (komični) presežek. Antropološki stroj torej predpostavlja komični obrat z inavguracijo človeka kot produkta neke komične montaže, ki je nerazločljiv od mehanskega, živalskega. Prav ta vidik je vključen v filozofski obrat h komediji – denimo v delu Poetika:­ druga knjiga Alenke Zupančič, zaključuje Nikolčina. Sicer je po njenem komedija vpisana 
v DNK filozofije, o čemer priča mit o prvem filozofu Talesu iz Mileta, ki je, medtem ko je strmel v nočno nebo – prvi predmet filozofskega raziskovanja –, spregledal jarek in se zvrnil vanj.