Presežek: Ihanovi Državljanski eseji

Rašica – Meta Kušar, lanska nagrajenka Rožančeve nagrade, nagrade za najboljše izvirno esejistično besedilo, je na Trubarjevi domačiji izročila letošnjo Rožančevo nagrado Alojzu Ihanu za knjigo Državljanski eseji. »Ihan poziva, da knjigo preberemo in si postavimo zrcalo, tako da bomo znali povedati, kaj hočemo. Hoče, da se razvijemo v zrele osebnosti,« je poudarila Ignacija J. Fridl, predsednica komisije za podelitev Rožančeve nagrade.

Komisija, v kateri so bili poleg Ignacije J. Fridl še Edvard Kovač, Barbara Pogačnik, Miha Pintarič in Milček Komelj, ob letošnjem izboru najboljšega esejističnega dela ni imela lahkega dela, saj je v zadnjem letu dni izšlo 22 tovrstnih del. »Vsako leto ugotavljamo, da je slovenska esejistika na zavidljivi ravni,« je dejal podpredsednik komisije Edvard Kovač. Veliko razprav je s posameznih umetniških področij, čedalje več pa je tudi esejističnih spisov, ki govorijo o pozabljenih tematikah, kot je na primer narava.

V ožji izbor je komisija izbrali tri dela: Endimionove sanje Igorja Škamperleta, Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo Marcela Štefančiča in Ihanove Državljanske eseje. »Skupne so jim tehtne analize konkretnega družbenega stanja in tega, kar mora biti temelj, da ta družba spet postane zdrava,« je dejala Ignacija J. Fridl.

Najbolj ostro, z nožem, kot da je skalpel, je zrcalo slovenski družbi nastavil Alojz Ihan z Državljanskimi eseji, ki so izšli pri Študentski založbi. »Namen knjige je sprovocirati razmišljanje o družbi s stališča posameznika: kako posameznik doživlja družbo in kako bi naredil utopični eksperiment, da bi to družbo uredil,« pravi Ihan. Posameznik naj ne bo tisti, ki nekaj pričakuje, ampak naj sam družbo tudi ureja. »Da ne mislimo vedno le na to, kako bomo nekaj uredili zase, ampak ob tem razmišljamo, kako deluje vsa družba,« pravi nagrajenec. Državljan naj začne govoriti, kaj se mu zdi prav in kaj narobe, hkrati pa naj ubesedi, kako bi to morali urediti. »Če je veliko konstruktivnega govora, to preide v neko organizirano obliko. Zgodi se preskok: posameznik v vsakem položaju razmišlja, kako deluje družba kot celota,« pravi Ihan.

To je nasprotno krpanovskemu neupoštevanju celotne družbe, ki se je razvilo »v teh malih dolinah«, kjer se državni zakoni ne spoštujejo. »Po osamosvojitvi se nam je zdelo tako lepo, da imamo svobodo in pravni sistem, ki je nedodelan. Mi pa smo bili taki frajerji, če smo našli zase čim boljšo luknjo, ne glede na to, kako to deluje v družbi kot celoti,« razlaga Alojz Ihan.

So spremembe možne? »Seveda, ker nas bo ta kriza spametovala. Drugače ne gre. Zdaj, ko je začelo zmanjkovati denarja, je to – sicer boleče, a vendar – zdravilo. Seveda bi bilo bolje, če bi vse to začeli urejati prej, ko je bilo več denarja in spremembe ne bi bile minimalistične, a do tega bo prišlo. Ne gre drugače.«