Thomas Bernhard se je rodil kot nezakonski sin služkinje Herte Bernhard, hčere avstrijskega pisatelja Johannesa Freumbichlerja. Otroštvo je preživel v Avstriji, zapuščen od matere in pod močnim dedovim vplivom. Že kot šolar se je upiral izobraževalnemu sistemu ter pozneje izstopil iz gimnazije in odšel v uk za trgovskega pomočnika v Salzburg, kjer je zbolel na pljučih.
Mladostniško obdobje je preživel v bolnišnicah in zdraviliščih, po smrti deda in matere pa je začel pisati. Po študiju petja, režije in igralstva na salzburškem Mozarteumu je od leta 1957 živel kot svobodni umetnik na Dunaju in pozneje v Ohlsdorfu na Zgornjem Avstrijskem. Sprva je pisal poezijo in librete, zaslovel pa je leta 1963 z romanom Zmrzal (Frost). Z dramatiko se je začel intenzivneje ukvarjati po letu 1970 in do leta 1988 napisal osemnajst dramskih del. Zadnje, Heldenplatz (1988), je bilo uprizorjeno samo tri mesece pred njegovo smrtjo. Za svoje delo je prejel številne domače in tuje nagrade, med drugim avstrijsko državno nagrado za literaturo, Büchnerjevo in Grillparzerjevo nagrado.
Na podlagi nezanemarljivega avtobiografskega ozadja ni nastala le serija petih avtobiografskih zapisov, Vzrok, Klet, Dih, Hlad in Otrok, ki jih je avtor napisal med leti 1975 in 1982 in jih kritika danes slavi kot ključ za razumevanje avtorjevega pisateljskega opusa (ob njegovi osemdesetletnici so dela izšla še
v zvočni izdaji pri berlinski založbi Der Audio Verlag), temveč je skoraj v vsakem njegovem literarnem ali dramskem protagonistu mogoče najti spretno odmerjen bernhardovski (avto)biografski kolorit.
Ob kritiškem pretresanju njegovega pripovedno-dramskega opusa raziskovalci praviloma končajo s podobno ugotovitvijo, da je Thomas Bernhard pravzaprav zapisovalec ene in iste zgodbe, saj so si njegova dela tako po zgradbi in figuralni konstelaciji kot po jezikovni strukturi in ne nazadnje »svetovnem nazoru« podobna. To navidezno pavšalno trditev potrjujejo številne avtorjeve avtopoetske izjave in zapisi. »V bistvu gre za zmeraj isto prozo in isti način pisanja za gledališče,« razlaga Bernhard v intervjuju z Erichom Böhmejem in Helmuthom Karaskom.
Nemški avtor za ves svet
Njegovi protagonisti so praviloma pripadniki višjega meščanskega sloja, prikriti nacisti, osamljeni megalomani, po drugi strani pa ekscentrični pohabljenci, ljudomrzniški obstranci in genialno nori ali noro genialni umetniki. V posameznikovem govoru se razkrivajo zlaganost, banalnost in pritlehnost (avstrijskega) vsakdana, hkrati pa se z njim stopnjuje nesmisel celotne človekove eksistence, ki se ne nazadnje skoraj obredno konča
s samomorom vsenavzočega profesorja Josefa Schusterja v omenjeni drami Heldenplatz. Dramski junaki, zaprti v razpadajočo in »perverzno« domačnost, postopoma izgubljajo dar za dialoškost, dramski dogodek se umakne z odra v preteklost ali prihodnost. Bernhardova proza in dramatika si z leti postajata vse bolj podobni v monomaničnem zaklinjanju nesmisla, ponavljanju vsakodnevnih opravil, navad, motivov in stavčnih struktur, ki kljub deziluziji omogočajo preživetje.
Na nemškem govornem področju se je ob osemdeseti obletnici rojstva pisatelju in dramatiku poklonil dolgoletni gledališki sodelavec, nemški režiser Claus Peymann, ki je
v intervjuju za avstrijsko televizijo ORF ob uprizoritvi dramske miniature z značilno bernhardovsko tragikomično dvojnostjo in kritiško ostjo, Enostavno zapleteno (Einfach kompliziert), nastalo v koprodukciji nemškega Berliner Ensemble in dunajskega Burgtheatra, povedal: »Thomas Bernhard je poleg Bertolta Brechta verjetno edini avtor z nemškega govornega področja, ki ga še danes uprizarjajo po vsem svetu – denimo v Tokiu ali Riu de Janeiru. Poleg Schnitzlerja je hkrati tudi največji avstrijski dramatik.«
Omenjena drama je bila premierno uprizorjena 17. februarja 2011 v Berlinu. Čeprav jo je avtor prvotno posvetil priljubljenemu, a že preminulemu nemškemu igralcu Bernhardu Minettiju, tokrat v glavni vlogi nastopa prav tako od avtorja spoštovan, po njegovi oceni »inteligenten« igralec Gert Voss, ki se pojavlja tudi kot naslovna figura drame Ritter, Dene, Voss, uprizorjene na slovenskem odru ljubljanske Drame
v sezoni 2001/2002.
O Bernhardu tri dni
trideset bernhardologov
V Sloveniji so jubilej znamenitega soseda proslavili predvsem germanisti z ljubljanske filozofske fakultete, ki so pripravili tridnevno strokovno konferenco K družbenemu in političnemu pomenu literature, na kateri je sodelovalo trideset referentov, mlajših in starejših bernhardologov iz različnih evropskih držav, Amerike in Irana. »Čeprav je Thomas Bernhard v načelu vezan na Avstrijo, ima problematika,
s katero se ukvarja, univerzalno vrednost: obravnava človeško pozabljivost, kruto razmerje moči, množice sledilcev. Bernhardove drame so postale stalnica slovenskega gledališkega repertoarja. Njegova dela so odlično prevedena v slovenščino,« pravi doc. dr. Johann Georg Lughofer, idejni in programski vodja konference.
Bernhardove drame so na sporedu slovenskih gledališč že od sezone 1983/1984, ko je PDG Nova Gorica uprizorilo njegovo prvo igro Po vseh višavah je mir. Število njegovih del na slovenskih odrih se je po letu 2000 več kot podvojilo. Zadnjo, sedmo premiero Bernharda smo zasledili leta 2008 v ljubljanski Mali drami s komedijo Moč navade.
Bernhard v skladu s kontroverznostjo svoje družbene vloge ostaja enfant terrible avstrijske povojne književnosti in s tem za marsikoga sporna pisateljska figura. Z oznakami prvega državnega sovražnika, »propadnika«, umetnika pretiravanja, vélikega moralista, neusmiljenega cinika, šaljivega filozofa, konservativnega anarhista, radikalista brez rodovnika, elitistične lepe duše ali svetovnonazorskega cirkusanta si je izboril »nesmrtno« mesto v javnem diskurzu in na rumenih straneh literarne publicistike, čeprav bi temu sam najbrž nasprotoval in rekel: »Nič ne sme biti večno in nič celo.« Še vedno obstaja precej avtorjevih miselnih nasprotnikov, zaradi česar se je od njegovega poznega opusa distancirala tudi priznana nemška literarna kritičarka Sigrid Löffler, ki je že leta 1984 v Spieglu njegov polemični roman Holzfällen označila za »kič sovraštva«. »Očitam mu predvsem, da je, medtem ko je svojo kritiko zmeraj bolj rutinirano in vedno bolj uspešno plasiral, hkrati sklenil skrivni pakt z razmerami, ki jih je kritiziral. Najbrž je začel z odkritim ogorčenjem, vendar se je postopoma degeneriral v velikega virtuoznega nergača,« pravi kritičarka
v aktualnem intervjuju za ORF.
Sopotnik Claus Peymann
Srednje poti v recepciji Bernhardovega dela najbrž ni – eni ga ljubijo, drugi sovražijo. Onkraj svetovnonazorske osi ga zagotovo odlikuje nezamenljiv, ritmično dovršen in umetniško skomponiran slog, ki ga nemalokrat primerjajo
z glasbenimi oblikami, kar ne nazadnje potrjuje tudi Bernhardov gledališki sopotnik Claus Peymann: »Kot že po treh taktih prepoznate Mozarta, tako po treh stavkih, hvala bogu, prepoznate Thomasa Bernharda.« Zlitje kompozicijske in vsebinske virtuoznosti je navzoče tudi v Bernhardovem najnovejšem slovenskem prevodu, romanu Potonjenec (prevedla Lučka Jenčič). To je pripoved o treh »norih« pianistih – fikcionaliziranem virtuozu Glennu Gouldu, »potonjencu« Wertheimerju in prvoosebnem pripovedovalcu –
ki s tragičnim prepletom usod in
z dobro mero obešenjaškega humorja »virtuozijo« prej ko slej, kajpada, v smrt.