Prijemljiva podoba Kocbekove osebnosti

Izdelati danes celovito monografijo o Edvardu Kocbeku – tako rekoč klasično monografijo 
z zavezujočim naslovom »življenje in delo« 
in v velikem klasičnem obsegu (čez šeststo strani) – 
je v sodobni slovenski literarni zgodovini dogodek, vreden pozornosti. Že zato, ker je Kocbek med nami še zmeraj zelo živ, v nasprotja zapleten in v bistvu stresen pojav, ki ga še ni mogoče postaviti v zanesljivo razdaljo in zamejiti v zgodovino. Prijateljev Kersnik in Kidričev Prešeren, če pomislimo samo na dva zgleda naše monografske klasike, sta bila še pravo znanstveno udobje v primerjavi s tem, česar se je lotil in kar je izpeljal Andrej Inkret.

»Kontaminacija« Kocbeka z našo neposredno sodobnostjo ne popušča, čeprav je umrl že pred tridesetimi leti. Ni znanosti, ki bi ga lahko odrinila v preteklost in ga zagradila vanjo. Prav ob Kocbeku se zmeraj znova dogaja naš globoki razkol, ob njem je viden in merljiv z obeh nepomirljivih strani, rastoč iz zgodovine v sodobnost in iz sodobnosti nazaj v zgodovino. Pri ljudeh, ki se stvari zavedajo, je Kocbek še zmeraj spopadna tema. Ne vem, kdo bi mu mogel slediti ali ga brati nevtralno, aseptično in nedolžno.

Poleg tega je prav Kocbek sam tisti, ki je s svojo eksistencialno dialektiko poudarjal misel o »odprtosti vsakega življenjskega pojava« in od tod zavračal ujetost zgodovine v »pozitivistično reprodukcijo resničnosti« in 
v »sterilni objektivizem«. V Listini je to razpravljanje sklenil z mislijo: »Zgodovina namreč ni preteklost, temveč spoznanje, ki ga imamo 
o njej. Zgodovina je pogled sedanjosti na preteklost in njena usmerjenost­ v prihodnost.«

Tu nekje je bilo najbrž razpotje, ob katerem se je Inkret moral odločiti, ko je snoval svojo monografijo. Odločil se je zelo razločno in premišljeno, pa tudi smiselno glede na mnogotere »aktualizacije« Kocbeka 
v našem času. In odločil se je tako, da je obrnil hrbet vsakršnemu povzdignjenemu in spekulativnemu strukturiranju snovi. O svoji monografiji pravi: »Zasnovana je od začetka do konca po kar se da strogi pozitivistični metodi, dosledno v historični optiki, s kar najmanj samovoljnimi 'aktualizacijami' in lahkimi vrednostnimi sodbami post festum, oprta le na razpoložljivo dokumentacijo –
tako na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, pisma ipd., v prvi vrsti na tisoče strani njegovih (še ne objavljenih) dnevniških zapiskov – kakor seveda tudi na arhivsko gradivo, zapisnike, razprave, (ob)sodbe, analize in pričevanja o njegovem življenju in delu.«

Sliši se kot sveža in simpatična lekcija o starem dobrem pozitivizmu. Prebuji in obnovi solidnega pozitivizma je poleg notranje prišla nasproti tudi zunanja pobuda. Dokumentacije se je ob Kocbeku nabralo toliko, kot doslej še ob nobenem slovenskem pesniku in pisatelju, tako rekoč za vsak dan, teden in mesec avtorjevega življenja in dela. Skozi to ogromno gradivo se je Inkret kot vesten urednik Kocbekovega Zbranega dela vztrajno prebijal skozi desetletja. Tako se mu je Kocbekova usoda razprla v izjemno bogati konkretnosti. In kaj je za naš zmedeni čas bolj potrebno kot jasno začrtana, čvrsta in prijemljiva podoba Kocbekove človeške osebnosti in njene poti. Inkret ju je postavil ­trdneje kot kdor koli doslej.


Poglobljena semantična jedra

Da pa je to lahko storil, je moral zapisana pravila pozitivizma tudi prestopiti ali jih razumeti po svoje. Prava vera ni brez greha. Že naslov knjige In stoletje bo zardelo, kar je eden najbolj povednih Kocbekovih stihov, njegovo človeško usodo po-vzdigne z realne na višjo, simbolno raven in jo tudi razločno vrednoti. Pozitivistična oznaka »biografija«, ki smo jo lahko brali, je na čisto drugem koncu predstavitve dela. Tudi celotna Kocbekova življenjska zgodba – od rojstva do smrti – je sicer postavljena na dokumentarna dejstva in uvrščena v zgodovinsko sosledje dogajanja – vendar je še marsikaj čez in več. Inkret jo je izoblikoval ne samo v horizontalno, temveč tudi v vertikalno strukturo.

Težja in usodnejša mesta njegovega življenja in dela je izpostavil razločneje,­­ napravil iz njih poglobljena semantična jedra in jim sledil tako, da se črta njihove povednosti vzpenja vse bolj v Inkretovo misel in presojo. Ne gre torej samo za dokumentirano pripoved in natančen opis, ampak tudi za premišljeno dramaturgijo stvari, ki je zraven in vodi besedilo k višjemu učinku. Med semantičnimi jedri so najbolj vidna: afera okoli Strahu in poguma (1951), ki je Kocbeka pahnila v »desetletje pogreza«; zatem afera okoli Pričevalca našega časa (1975), intervjuja o poboju ujetih domobrancev, ki je Kocbeka prignala na rob obupa; in sklepno poglavje o Kocbekovi bolezni, smrti in pogrebu, ki bralcu jemlje dih.

Inkretova presoja »Kocbekovega problema« na Slovenskem, vse tam od dvajsetih do osemdesetih let preteklega stoletja, je zelo razčlenjena in kompleksna. Vendar ima tudi svojo glavno os in smer. Osredinjena je na poraz oziroma na vse stopnje izločanja Kocbekove osvobodilne akcije, začete pred vojno in dozorele med osvobodilnim bojem in revolucijo s pozicij personalizma in krščanskega socializma in v koaliciji s komunisti, ki so postopoma prevzeli popolno oblast, uvedli povojni enopartijski družbeni sistem in Kocbeka že leta 1952 izključili iz politične, za eno desetletje pa tudi iz literarne javnosti. Sledilo je obdobje umiritve odnosov, zatem nov vrh napetosti in nazadnje stanje nekakšne pomiritve.

Vso zgodbo je Inkret dokumentarno obnovil do podrobnosti, jo dopolnil z vsemi glavnimi akterji in njihovimi početji, pri tem pa impresivno začrtal lok Kocbekove osebne tragike. Vmes je pozorno sledil njegovi literarni usodi, ki se je po vojni zmeraj znova iztekala v blokado, tako da njegove pesmi ali proza ali vojni dnevniki zlepa niso mogli v javnost. Nenadna vmesna visoka priznanja, ki so sledila, niso mogla prekriti političnega računa z novimi domačimi in mednarodnimi okoliščinami.


Kocbek med revolucijo
in kontrarevolucijo

Slovenska literarna zgodovina od Trubarja naprej pozna mnoge zaviralne in zatiralne zgodbe, vendar Kocbekova po svoji teži prekaša vse. Inkret tudi ni prezrl, da je bil Kocbek po vojni v resnici dvojni jetnik časa. Izpostavljen ni bil samo pritiskom revolucije, ampak tudi kontrarevolucije – slovenske emigracije, ki ga je sovražila in vabila hkrati, pa tudi storila marsikaj, da bi v Sloveniji prišlo do Kocbekove zares dokončne izločitve.

Dodajmo: bil je zadosti moder in dovolj močan, da je vzdržal v boju z »obema klerikalizmoma«, ki ju je že od nekdaj in od blizu poznal. In navsezadnje je tudi vedel, ob katerem je kljub vsem strahotnim izkušnjam lahko notranje visoko zrasel in ob katerem tega ne bi bil mogel. Tu nekje se začenja vprašanje Kocbekove zvestobe, ki je eno najbolj zapletenih. Tudi sam ga je definiral enigmatično: »Vedno bom zvest, četudi nikoli ne bom do kraja razumel svoje zvestobe.« Čutil je tudi in vedel, da je nedefinirana zvestoba lahko močnejša od tiste, ki jo lahko v vsakem trenutku utemeljimo in razložimo. Če bi Kocbek emigriral, ne bi bil več Kocbek. Njegova zvestoba je bila herezija ­posebne vrste.

Inkret Kocbekovo akcijo, navezano na komuniste, ki se je iztekla v poraz in ponižujočo izključitev, pogosto presoja skozi vprašanje Kocbekove naivnosti. Imenuje ga »politični lahkovernež in fantast«. Podobno, kot ga je nekje označil že Djilas. Mislim, da Kocbek v resnici ni bil naiven in se je od vsega začetka zavedal, kam se podaja, za kaj gre, kje je njegovo mesto in kako je prihodnost tvegana.

Zapiskov o tem ni malo. Tudi svoje ekstatične zagone je znal opazovati in premeriti. In komuniste, s katerimi je sodeloval, je znal presojati razločevalno, tudi intuitivno in zunaj shematiziranja. Njegov portret Borisa Kidriča, kot ga beremo v Tovarišiji, v dnevniškem zapisu z dne 30. avgusta 1942, ko je bil še zlati čas njunega sodelovanja, je zarisan brez kakšne lahkovernosti: »Oba sva videla drug drugega v jasni podobi: jaz sem videl v Kidriču plemenitega žrebca, ki ga je narava spustila v zgodovino, on je videl v meni osliča s prebrisanimi očmi in s skrivnostnim križem na hrbtu, ki je iz raja zablodil v džunglo.« Naivnost, ki sama sebe vidi, ni več naivna.

In nazadnje: teza o Kocbekovi naivnosti bi mogla imeti daljnosežne posledice pri končnem tehtanju stvari. Zelo je pripravna za poenostavljeno instrumentacijo Kocbekovega problema. Kidrič je pri Inkretu bolj shematiziran kot pri Kocbeku. Je in nastopi kot »samozvani odposlanec zgodovine«. Lahko se vprašamo: kdo sploh ni »samozvanec«, ko se poda v totalni osvobodilni odpor in v revolucijo? Tudi Kocbek je bil, 
s celotnim slovenskim poslanstvom vred, ki se je leta 1943 odpravilo 
v Jajce, da bi ustvarilo novo boljšo državo, seveda »samozvano« državo. Inkret je v svojih označevanjih po navadi zadržan in ne brez empatije. Tu pa, kot bi šlo za nekakšen zdrs v prehitevanje po desni.


Jezik je daleč od 
teoretskega mandarinstva

Škoda je, da Inkret v monografijo ni vključil svojih nekdanjih, kot se spominjamo, zelo dobrih interpretacij Kocbekovega literarnega opusa, še posebej lirike. Poglavja, ki 
v knjigi temu služijo, so razmeroma kratka in glede na celoto skoraj obrobna. Tako redukcijo verjetno utemeljuje glavni biografski pristop, ki ni dovoljeval problemskega razsutja. Vendar bi bolj izdelana poetologija, seveda ne samo formalistična, lahko posredno razkrila tudi nekatere bolj pretanjene črte Kocbekove osebnosti, ki jih drugi, trši dokumenti o njegovem življenju in delu ne morejo dati.

In podobno velja za Kocbekovo filozofijo, ki je sploh osebna drama zase in bi nam razgled čeznjo pomagal utemeljiti tudi vrsto njegovih moralnih in političnih odločitev. Samo nekaj primerov. Pri Emmanuelu Mounierju, že Kocbekovem predvojnem mentorju, najdemo »filozofijo revolucije na Zahodu«, kot jo je imenoval Mounier sam, ki je globoko povezovala krščanski personalizem z marksizmom in eksistencializmom in je bila za Kocbeka tako temeljna.

Ali: težko je verjeti, da Kocbek ne bi ničesar vedel o Sartrovem legendarnem predavanju o eksistencializmu 28. oktobra 1945 (besedilo Je eksistencializem humanizem? je v francoskem izvirniku izšlo leta 1946), ki je šlo po Evropi in Ameriki kot »eksistencialistična enciklika« (Rüdiger Safranski) z idejo osebnega angažmaja v svojem jedru. V Tovarišiji (1949) bi mogli najti tudi kakšno temeljno sintagmo iz Sartrovega spisa, ki morda ni bil brez pomena za nov in silovit vzgon Kocbekove kritične akcije leta 1951. Pa tudi Mounier, ki je bil Kocbeku bližje od Sartra, je 1947. spet vidneje nastopil s svojo filozofijo dejanja v eseju Kaj je personalizem?. To problematiko Inkret gotovo dobro pozna in najbrž se ni lahko odločil za redukcijo, ki jo je zahtevala njegova zasnova monografije, orientirane biografsko-zgodovinsko. In to je izpeljal zelo dosledno. V mnogočem, tudi po kakovosti, bi jo lahko postavili ob odlično monografijo Rüdigerja Safranskega o Martinu Heideggerju Mojster iz Nemčije (v nemškem izvirniku izšla 1994., v slovenskem prevodu leta 2010).

In ne nazadnje, čar branja je vedno tudi v jeziku, če ne najprej 
v jeziku. Ne glede na to, ali gre za leposlovno ali za znanstveno delo. Branje Inkreta ni naporno. Njegov jezik je naraven, jasen in zračen, kljub intelektualnemu formuliranju daleč od strokovnega sofisticiranja in teoretskega mandarinstva. Inkret zna pisati tudi tako, da pove več, kot reče. Gre za kreativen jezikovni minimalizem, kar je pod današnjim obnebjem besedne inflacije redek pojav. Lahko se ustavimo ob zadnjem stavku njegove knjige: pove nam, da se Kocbekovo življenje tistega mračnega novembrskega jutra, v petek, 6. novembra 1981, »ko so na Žalah njegovo krsto položili 
v grob, še zdaleč ni končalo«. Notranja polnost sklepne povedi je taka, da njene pomene lahko izbiramo ali dodajamo svoje. Vmes je prostor tudi za misel: s Kocbekom še nismo končali! Ni samo naša zgodovina, je tudi sedanjost in je prihodnost. V njegovem delu, ki je ostalo, in 
v njegovi usodi, ki je zdaj razločneje zarisana, je izjemna energija: osebna in skupnostna, moralna in politična. Je revolucija tiste vrste, ki se je ne more polastiti noben režim. In je poezija, ki je zares pomembna: zna v vse smeri in se v nobeni ne zagradi. Skratka, Kocbek je eden izmed izjemnih vzponov svobode pri Slovencih. Tiste, ki jo je bilo treba zelo drago plačati. In Inkretova knjiga to razločno pokaže.