Tiskane izdaje
(Slovenski) naslov knjige
O pogojih vzgoje (Conditions de l'éducation) je na prvi pogled zavajajoč, saj delo govori predvsem o »krizi« šole oziroma poučevanja. Avtorji pokažejo, da je nasprotovanje poučevanju in vzgoji v okviru šole eden od simptomov te krize. Sami se, nasprotno, zavzemajo za obuditev ideje o komplementarnosti ali celo identičnosti obeh.
Zato ni naključje, da se knjiga začne s prispevkom Marie-Claude Blais, ki obravnava razmerje med šolo in družino. Če sta bili nekdaj obe zaveznici pri vzgojnem projektu, se je predvsem v zadnjih tridesetih letih ta »naravna« vez pretrgala. Danes družina svojo nalogo (primarne) socializacije vse bolj prelaga na šolo, obenem pa – sledeč kultu neposrednosti, spontanosti in avtentičnosti posameznika – nasprotuje njenim institucionalnim pravilom. Starši tako danes od šole v prvi vrsti pričakujejo, da otroku pomaga »postati to, kar je«, in jo pozivajo, naj poučevanje prilagaja individualnosti in specifičnosti vsakega otroka.
Skrita predpostavka tovrstnih (dobronamernih) zahtev po »otrokom prijazni šoli« je domneva, da je otrokova avtonomija nekaj danega. Marie-Claude Blais nasprotno opozarja, da si mora otrok avtonomijo z vzgojo šele pridobiti. Otrokova svoboda tako ni nekaj »vrojenega«, temveč zahteva delo, pri katerem posameznik čedalje bolj obvladuje samega sebe.
V tem procesu mu pomagajo starši, ki igrajo vlogo vodnikov in pobudnikov. S tem avtorica rehabilitira tudi pojem avtoritete, ki ima danes izrazito negativen ali vsaj anahronističen predznak.
Če je bil v moderni glavni zastavek (družinske) vzgoje ponotranjenje družbenih norm, danes prevladuje prepričanje, ki vsako normo dojema kot omejevanje otrokove svobode. Sodobna družina tako otrok ne pripravlja na življenje v družbi, ampak jih hoče pred njo zaščititi. Zaradi tovrstne privatizacije družine na eni in brisanja razlik med javnim in zasebnim na drugi strani trpi tudi šola, ki je bila nekdaj privilegirani posrednik med obema. Avtorica tako namesto trivializiranega diskurza o ra-zvajenih otrocih, permisivni vzgoji in težavah z disciplino v šoli ponudi tehtna teoretična razmišljanja o preobrazbah sodobne družine, ki so odraz širšega procesa radikalne individualizacije in atomizacije sodobnih družb.
Rehabilitacija avtoritete
Tudi Marcel Gauchet v prispevku o (ne)smislelnosti znanja seže onkraj običajnih razlag – in rešitev – za bolezenske simptome sodobne šole. Prepričan je, da so danes temelji za posredovanje znanja porušeni, k čemur naj bi poleg spremenjenih oblik socializacije pripomogla tudi pretrganje vezi s preteklostjo in spremenjen družbeni status vednosti.
Šolska institucija se je namreč do nedavnega v svojem delovanju implicitno nanašala na dimenzijo tradicije, saj je bila posrednica znanja predhodnih rodov prihodnjim rodovom. Danes pri poučevanju izhajamo iz potrebe individualnih učencev v njihovi sedanjosti. Tako po novem ne poučujemo zato, da bi učenci dosegli neko vnaprej predpostavljeno stopnjo znanja ali omike, temveč le, da bi zadovoljili osebno potrebo. Za sprejemljivo velja samo znanje, ki ga je mogoče izgraditi tukaj in zdaj, in sicer za uporabo, ki je neposredno razvidna.
Kljub temu – oziroma prav zato – v sodobni šoli »po meri otroka« med učenci razsajajo dolgčas, izguba motivacije in prepričanje, da znanje, ki ga ponuja, nima smisla. Takšno negativno občutenje šole ima po avtorjevem mnenju poleg detradicionalizacije še en vzrok: družbeno razvrednotenje vednosti. Včasih je bilo znanje v središču procesa, v katerem je človek postajal posameznik, kar je otrokom dajalo kar najmočnejšo motivacijo za učenje. Danes – ko namen vzgoje ni več pomagati otroku, da odraste, ampak da »postane to, kar je« – pa je znanje izgubilo svojo iniciacijsko vlogo. Vednost je reducirana na orodje za pridobitev zaposlitve in dobre plače.
Kot enega od izhodov iz takšne »breztemeljnosti« šole Gauchet predlaga oživitev koncepta avtoritete, ki ga razmejuje od vsakršne avtoritarnosti. Po njegovem mnenju je na eni strani treba obuditi avtoriteto šole, saj vzgoja lahko »deluje« le, če šolo kot institucijo v njenem poslanstvu priznava vsa skupnost. Avtoriteta mora svoje mesto ponovno najti tudi v šoli, saj je v vzgojnem procesu neizogibno, da odrasli prevzame odgovornost zanj. Na to rade pozabljajo radikalne teorije emancipacije otroka, po katerih se svoboda in avtoriteta izključujeta. Gauchet je nasprotno prepričan, da se svoboda lahko prepoznava in uveljavlja kot svoboda le v razmerju do neke potencialne meje.
Z otrokom
se je treba pogovarjati
V sodobni družbi, v kateri je življenje otrok v veliki meri »getoizirano«, izključeno iz širšega družbenega okolja, otroci le redko spontano zadevajo ob meje, ki jim jih postavljajo drugi (odrasli) ljudje z lastnimi željami in močjo. Dominique Ottavi prepričljivo pokaže, da ima takšna »vzgoja brez družbe« številne posledice. Danes tako otroci na primer niti ne vedo, kaj delajo njihovi starši, prav tako ne vedo, kako družba kot kolektiv sploh deluje. Ta oddaljenost otrok od družbe, v katero bodo morali nekega dne vstopiti, nujno (negativno) vpliva tudi na njihovo željo po učenju.
Medgeneracijsko zarezo še poglabljajo natrpani urniki staršev in otrok, v katerih je čas za skupno druženje skopo odmerjen. Po mnenju avtorice je to na videz banalno dejstvo eden temeljnih krivcev za vse slabšo »govorno kulturo« otrok, na katero opozarjajo učitelji. Neformalna komunikacija med odraslimi in otroki je namreč nujni pogoj za otrokovo učenje jezika v šoli. Vzgojno zapoved, da se je z otrokom treba pogovarjati, je tako treba razumeti dobesedno.
Knjiga O pogojih vzgoje na eni strani tehtno spregovori o številnih konkretnih težavah sodobne šole in obenem razgalja njihov skupni izvor: radikalni individualizem sodobnih družb, za katerega sta značilna trganje družbenih vezi in popolna prevlada subjektivnega oziroma partikularnega nad univerzalnim. Avtorji pokažejo, da takšna »družba posameznikov« spodjeda tudi temelje, na katerih stoji šola. Zato njenih problemov ni mogoče rešiti s še eno zbirko vzgojnih reform, ampak je treba na novo iznajti pogoje vzgoje. Nekaj poti, kako to storiti, nakaže tudi knjiga.
Maša Ogrizek
