Tiskane izdaje
Čudna so pota knjige: rojeni Sarajevčan, živeč v Ljubljani, si v letih vojne v Bosni in po njej dopisuje z Beograjčanko, rojeno v Zagrebu, knjigo pa izda makedonska kulturna ustanova Blesok. Takšne poti je ubirala knjiga Josip Osti & Vera Zogović: Sarajevo između Ljubljane i Bograda (Sarajevo med Ljubljano in Beogradom).
Josipa Ostija slovenskemu bralcu gotovo ni treba posebej predstavljati, je pa treba povedati vsaj nekaj besed o Veri Zogović (rojeni leta 1920 v Zagrebu, umrla leta 2003 v Beogradu). V veliki meri je na njeno življenje vplivala poroka s trinajst let starejšim Radovanom Zogovićem (1907–1986), po oceni kritikov enim najboljših črnogorskih pesnikov in že predvojnim komunistom iz kroga Milovana Đilasa in Koče Popovića.
Kot mnogi, je v času informbiroja leta 1948 padel v nemilost. Nekaj let je bil celo v hišnem priporu, šestnajst let pod stalno budnim očesom policije, prepovedano mu je bilo tudi objavljanje.
Tudi žena Vera je zaradi njega izgubila službo urednice takrat vodilne založniške hiše Kultura in preživljala družino kot nočna receptorka v hotelu in s prevajanjem, zlasti gruzijske literature.
V času vojne v Bosni se je pridružila znani skupini beograjskih aktivistk Ženske v črnem, ki so protestirale proti vojni in podpirale krog beograjskih intelektualcev v boju proti Miloševiću in njegovemu konceptu velike Srbije in, kolikor je bilo mogoče, s paketi pomagale ljudem v obleganem in obstreljevanem Sarajevu.
Znameniti in najbolj prevajani sarajevski pesnik Izet Sarajlić jo je imel za eno največjih žensk, kar jih je spoznal (teh pa ni bilo malo), takšna, kakršne so morda bile le še žene dekabristov, najbolj izobražena in s tako pretanjenim občutkom za literaturo, kot ga je sploh mogoče najti.
Rana v srcu in slavec v njej
Osti v uvodu podrobno razloži, kaj mu osebna korespondenca (tudi intimnejša) pomeni. Pisma je po njem mogoče brati kot dokument in kot literaturo, v kateri faktografija postane fikcija in fikcija faktografija.
V svojem razmišljanju, v katerem poseže v zgodovino od antične in srednjeveške književnosti do moderne, se v marsičem upre na knjigo dopisovanja Brine Švigelj Merát in Petra Kolška Nevarna razmerja, ki jo označi kot »nenavadni roman o navadnih odnosih«. Kot človek pisane besede si je veliko dopisoval. Leta 1996 je v knjigi Non omnis moriar že objavil pisma svojega dopisovanja z beograjsko pisateljico Biljano Jovanović, ki je isto leto umrla v Ljubljani.
Prinesel jih je iz kleti svojega nekdanjega stanovanja v Sarajevu, kamor so jih vrgli na silo vseljeni novi stanovalci (»Sicer pa, saj vi niste od tu«) in jih sprva ni nameraval objaviti, a ker je bila »njihova intimnost že načeta, razdevičena s tem, da so po njih brskali in nekatera, čeprav ne vsa, tudi brali drugi«, jih je objavil.
Tudi z Vero Zogović se je spoznal prek knjige in si z njo, čeprav se nista nikoli fizično srečala, dopisoval pet let (od 1994 do 1999). To dopisovanje je dojemal kot nekakšno »spiritualistično seanso, v kateri sta se klicala dva duhova, ki sta si predstavo drug o drugem ustvarjala samo na podlagi napisanega in prebranega«.
Povezala ju je Ostijeva knjiga Pogovori z Izetom Sarajlićem leta 1992, v kateri je Vera Zogović večkrat omenjana, dopisovati pa sta si začela dve leti pozneje, ko mu je v Ljubljano telefonirala zaradi družinske grobnice v Zagrebu, s katerim so bile telefonske zveze prekinjene, ves čas dopisovanja pa ju je povezovalo Sarajevo, ki sta ga oba, čeprav vsak na svoj način, občutila, po besedah Vere Zogović, kot svojo rano, Osti pa, tako je zapisal v pesmi, kot rano v srcu in slavca v njej.
Objavljena pisma so svojevrstna kronika dogajanja v Ljubljani, Beogradu in seveda Sarajevu. Osti piše o svojem vsestranskem angažiranju za Sarajevo in ljudi v njem, kjer je vojno preživljala tudi njegova mati, Zogovićeva o Beogradu, kjer se le redki angažirajo v podporo žrtev, večina pa se je, med njimi zelo veliko pisateljev, nad vojno in norimi idejam skoraj naslaja. Sarajevo je, k sreči, tudi preživelo, čeprav zaradi ekstremistov v vseh etnijah ne bo nikoli več takšno, kot je bilo.
Osti je največ pomagal z izdajanjem literature sarajevskih in po svetu pregnanih bosanskih in drugih pisateljev, veliko delo, ki pa je bilo zaradi obsojanja vseh, ki med vojno niso bili v Sarajevu, razvrednoteno in mu je povzročalo tudi depresije, Zogovićeva pa z angažiranjem v pogosto pomoči potrebni beograjski gluhi lozi. Vseskozi pa ju povezujeta literatura in humanizem.
