Razstava: dragocena Spaerae mundi dokazuje, da je Zemlja okrogla

Osem jih je last Mestnega arhiva Piran (Pokrajinskega arhiva Koper), pet pa minoritskega ­samostana sv. Frančiška. Za skupno predstavitev izjemno dragocenih knjig so se odločili pred časom, ko so minoriti odkrili, da so njihove inkunabule v Mestnem arhivu Piran. Tam so bile že vsaj pol stoletja, zato dejansko lastništvo knjig menda še ni povsem odločeno. Ima pa pet omenjenih knjig samostanski žig. Ob razstavi so Alberto Pucer, Marjan Rožac (Mestni arhiv Piran) in Marjan Vogrin (minorit iz Pirana) izdali katalog s podrobnim opisom omenjenih trinajstih knjig, ki marsikaj povedo o stanju duha pred koncem 15. stoletja.

Redke mojstrovine 
in umetnine

Inkunabule so prve tiskane knjige in so nastale v drugi polovici 15. stoletja tako, da so knjižne liste tiskali z lesorezov. Prva (znana) inkunabula je Gutenbergova Biblija iz leta 1455, zadnje inkunabule pa so tiskali do konca leta 1500 oziroma še nekaj prvih let 16. stoletja. Na območje slovenske Istre je večina prvih knjig prišla iz tiskarn v Benetkah, ki so konec 15. stoletja postale evropsko središče tiskarstva. Knjige krasijo različne ročne ilustracije, naslovnice, inicialke... Za vse olepšave so poskrbeli iluminatorji (okraševalci) po tiskanju strani. Zaradi številnih izvirnih obrtnih in že kar umetniških likovnih pristopov so inkunabule nekakšne mojstrovine in umetnine hkrati. In vse večja redkost.

V svetu je nekaj več kot trideset tisoč inkunabul, v Sloveniji jih premoremo nekaj manj kot devetsto, največ v Narodni in univerzitetni knjižnici. Na obalnem območju nimajo natančno preštetih prvotiskov. Poleg omenjenih in trinajstih razstavljenih jih ima Osrednja knjižnica Srečka Vilharja še sedem. Nekaj inkunabul ima še arhiv piranskega župnišča in nekaj arhiv reda koprskih frančiškanov.

Spaerae mundi

Med razstavljenimi inkunabulami je največ teoloških del, največ zanimanja pa vzbuja Spaerae mundi, katere avtor je Johannes de Sacro Busto (tudi de Sacro Bosco).­ Irski menih, učenjak in astronom je najznamenitejši srednjeveški astronomski učbenik Tractatus de Sphaera napisal okrog leta 1230. Kot knjigo so ga natisnili leta 1488. Njegov učbenik najlepše izpodbija zablodo 19. stoletja o tem, da so srednjeveški učenjaki razlagali, kako naj bi bila Zemlja ravna. Sacro Busto dokazuje, da je Zemlja okrogla, vendar jo je postavil v središče vesolja, medtem ko so Luna, Merkur, Venera, Sonce, Mars, Jupiter in Saturn v različnih sferah oddaljeni od Zemlje. Pisal je o zodiaku, sončnih in luninih mrkih, zemeljskih polih, solsticiju, ekvinokciju, o ozvezdjih, o Zemljinih različnih klimatskih conah... Skratka – v 13. stoletju je Sacro Busto vedel veliko o astronomiji, kar so potrdili z natisom najbolj znane astronomske knjige 
v tistem času.

Razstava bo v samostanu do konca leta, vendar bodo izvirnike razstavljali le do konca oktobra in 
v času božičnih in novoletnih praznikov. Po novem letu bodo razstavo preselili še v Mestni arhiv Piran.