Tiskane izdaje
Načeloma življenje teži h gotovosti. Iz kaosa proti redu gredo pravzaprav vse mitološke pripovedi o nastanku sveta. Štefančič je s svojim slogom potešil vsaj eno primarno zahtevo življenja, to je najti formulo, kako se lotiti nerazumljivega, iracionalnega in novega, torej tistega, kar za nas upodablja kaos. Vse, kar je za avtorja problem, bo prej ali slej našlo pot v besedilo, ki je ponavadi esejistične narave in je prav tako formulirano na dokaj ustaljen način. Na začetku je torej opazna vsaj dvojna vzpostavitev gotovosti.
Potem pa je tukaj še za Štefančičevo pisanje značilno ponavljanje, ki je tu in tam morda nekoliko moteče, še posebno v tistih krajših esejih, kjer bralec dobi občutek, da repeticija nima ne funkcije utrjevanja spoznanja ne katere druge – na primer estetske – naloge, pač pa je tu predvsem zaradi zapolnjevanja strani. Mimo tega pa se formula nadaljuje. Hiti. Iz formule kot trdnosti spoznanja se prevesi v formulo, stroj, tisto hitro dirkalno mašino, ki v kratkem času lahko predela vse in takoj. V tej točki pride na dan esejističnost zapisanega, saj ne gre za znanstvene razprave, pač pa za mimobežne poglede na predmet obravnave. Vse je na neki način zapaženo in predelano, a lahkotno, ponekod provokativno in dvomljivo. Vzpostavljajo se ideje, smisli so razprti in nikoli prav zakoličeni, bralcu je sklep namignjen, vse polno pa je tudi ironije.
V tokratni ediciji premišljevanj se avtor osredotoči predvsem na trenutno dominantni ideološko svetovni nazor. Večina esejev v obravnavo vzame katero od pred kratkim izdanih, tudi pri nas prevedenih del o neoliberalizmu in njegovi problematičnosti, ki hkrati razlagajo vzroke za nastanek krize in pogoje za njen konec oziroma razloge, zakaj na obzorju ni videti prave rešitve. Tudi nekaj esejev, ki se dotikajo filma ali pa so nevezano fluidno rezoniranje, se osredotoča predvsem na zgoraj omenjene probleme.
Priznati je treba, da Štefančič obravnavana dela obdela v privlačnem slogu, pogosto pa sledimo dobrim primerjavam, ki bralca takoj pripeljejo pred bistvo problema. V povezovanju naravne katastrofe žleda in družbene katastrofe krize o vlogi države Štefančič lucidno izpostavi: »No, predstavljajte si, da bi vlada ljudem, ki se tresejo v somraku žledokalipse, sporočila: zdajle vam bomo zategnili pas! Zdaj bomo za vas uvedli varčevalne ukrepe! Zdaj vam bomo oklestili socialne pravice!« Seveda, vloga države je, da v vsaki katastrofi ljudem pomaga, ne pa da v družbeni katastrofi iz humanitarne preide v mrliško dikcijo, o tem, kako pač nekaj mora odmreti, država pa da se bo zdaj odmaknila in vse prepustila nekemu čudežnemu ekonomskemu toku. Vloga države ni umikanje, bežanje, ampak navzočnost in delovanje.
Štefančičeva zadnja knjiga nam tako s svojo ustaljeno formulo sintetizirano podaja raznovrstno in široko vedenje, zato bi bila lahko skoraj učbenik o neoliberalizmu, saj so nam po eni strani misli številnih zamotanih knjig podane poljudno, v prijetni esejski formi, ki pa spet po drugi strani na neki točki zapusti formulo, se hitro ustavi in nas vrže v lastno miselno gibanje.
