Recenzija knjige: Kultura & razred

Knjige, ki imajo pri nas pedigre tako imenovane znanstvene publikacije, so v najboljšem primeru namenjene ozkim »akademskim« krogom, v najslabšem pa so same sebi namen oziroma služijo kot formalna izpolnitev (ne)predpisane kvote besedil, ki jo po inerciji mora sproducirati določena fakulteta ali katedra. Za širši krog bralcev je pač bolj ali manj duhamorno listati po tabelah in grafih, se ukvarjati s statističnimi podatki in na pet decimalk natančnimi številkami, tukaj je še nepregledna množica opomb in citatov.

Zbornik Kultura & razred, ki so ga v uredništvu Brede Luthar izdali na Fakulteti za družbene vede, kljub obetavnemu naslovu nedvomno sodi med tovrstne publikacije. Seveda je treba pri tovrstnem pisanju upoštevati stroga pravila, vključno z natančnim navajanjem virov, vendar se zastavlja vprašanje, ali so res nujni obsežni citati posameznih avtorjev, saj je lahko v ozadju zgolj vzbujanje vtisa o veliki načitanosti in razgledanosti piscev, potrjevanje znanstvenih meril, ki jih lahko – tako očitno nekateri menijo – zagotovijo le eminentni tuji avtorji ali pa celo le kot mašilo, da se doseže želeno število znakov.

Gre za eno temeljnih hib slovenskega družboslovja, saj takšno potencirano strokovnjaštvo in citatologija gradita premise predvsem na dobesednih navedkih ali reinterpretaciji le-teh, medtem ko je izvirnih misli in ugotovitev relativno malo.

Je pri iskanju referenc pri drugih, predvsem tujih avtorjih v igri predvsem pomanjkanje samozavesti ali intelektualna lenoba? Verjetno gre za splet obeh faktorjev, če k temu prištejemo še uporabo suhega, tehnicističnega besednjaka, ki pogosto preproste teze spremeni v na videz kompleksne, v resnici pa po nepotrebnem zgolj baročno nabuhle, vendar prazne formulacije, je lahko rezultat le suhoparen tekst.

Škoda, saj je bilo treba za knjigo zbrati in obdelati obilo empiričnih podatkov, kar pomeni veliko dela že samo po sebi, pogrešamo pa strokovno, vendar obenem zanimivo in lucidno interpretacijo le-teh. Korektno je priznati, da je nekaj konstatacij tudi takšnih, vendar te izginejo v nepreglednem taksativnem naštevanju podatkov. Kar imamo pred seboj, bi lahko bilo delovno gradivo, ki bi služilo kot osnova za esejistični pristop k problematiki, čeprav bi verjetno omenjanje kakšnega Alaina de Bottona dvignilo lase na naših akademskih glavah, v smislu, na takšen neznanstven prozaičen nivo se že ne bomo spuščali.

Pa ne bi bilo slabo. Večina tematskih sklopov je tako pomembnih, da kar kliče po knjižni strukturi, ki bi imela širši krog bralcev in s tem večji vpliv. Še zlasti vprašanje razredov je pri nas zapostavljeno, večina raziskav jih ignorira, kakšna je vloga kulture v najširšem pomenu besede na različne plasti prebivalstva, bi lahko bilo sila zanimivo branje. Čtivo v sedanji obliki razen redkih zanesenjakov, ki so se pripravljeni zaradi nekaj zanimivih misli prebiti skozi skoraj tristo pustih strani, pač ne bo pritegnilo veliko zanimanja.