Recenzija knjige: Metamorfoze in enotnost duha

Naslov knjige se posrečeno začne z večpomensko besedo, ki, četudi je mišljena predvsem v slovarskem pomenu duha kot skupka miselnih in nazorskih značilnosti, v sebi nosi pomene, ki že razkrivajo sled antagonizma moderne dobe.

Duh Filadelfije se primarno nanaša na Filadelfijsko deklaracijo, ki jo je sredi leta 1944 sprejela Mednarodna organizacija dela, in skuša v petih točkah strniti videnje prihodnosti, osnovane na socialni pravičnosti. Tudi v luči odvijanja vojnih grozot je deklaracija nastala z željo po vzpostavljanju trajnega sistema, ki bo človeku zagotavljal dostojanstvo ter boljše življenje.

Četudi je bil osnovni duh deklaracije vključen v številne kasnejše mednarodne dokumente, je vseeno ob izdatni pomoči nekaterih finančnih mogotcev in podpori ekonomskih teoretikov postal duh, torej prikazen in privid. Misleci, kot so Milton Friedman, Friedrich Hayek in drugi, so namreč ekonomijo začeli dojemati kot čisto znanost, ki ne more biti v službi želje družbe, pač pa se mora družba ravnati po domnevnih naravnih ekonomskih zakonitostih.

Demokracija kot taka nenadoma predstavlja nevarnost ekonomski znanosti, ali drugače: »Ultraliberalna doktrina zanika vez med svobodo mišljenja in delovanja in med materialno varnostjo ter, prav narobe, trdi, da sta ekonomska negotovost in izpostavljenost delavcev tveganjem tisto, kar žene njihovo produktivnost in ustvarjalnost. Ekonomske organizacije noče podrediti družbenim ciljem, pač pa ima finančno varnost za kategorični imperativ – in za to, da države spoštujejo ta imperativ, morajo poskrbeti institucije, ki so varne pred kakršnimkoli demokratičnim nadzorom.«

Duh Filadelfije je z leti postajal zgolj še prikazen, ki se je morala umakniti ultraliberalnemu razumevanju sveta, v katerem posameznik nima pravice dvomiti o pravilnosti ekonomske znanosti.

V kolikor duh pomeni tudi vrh človeka kot njegova razumsko spoznavna zmožnost, ločena od telesa, nam beseda zopet služi pri razumevanju dela. Avtor razlaga, da nas ultraliberalizem v svojem scientizmu prepričuje, da je človek zgolj orodje v rokah višjih ciljev.

S tem je obrnjeno razumevanje cilja in sredstev, zakaj si posameznik naj ne bi več postavljal ciljev in imel lastnih želja, pač pa se sam znajde v kolesu cilja nenehnega povečevanja dobička. Človek zopet postane sredstvo, četudi je zgodovina tovrstno razumevanje že obsodila.

»Bile pa so to variacije na temo: ljudje so 'znanstveno' veljali za 'človeški material' (po nacistični terminologiji) ali za 'človeški kapital' (po komunistični terminologiji) in za izračunavanje njihove koristnosti so uporabljali enake račune in tudi enake industrijske metode kakor pri izkoriščanju naravnih virov.« Tudi moderni človek je zapadel temu scientizmu, se odrekel svojemu duhu in slepo priključil kolesju večnega ekonomskega povečevanja.

Supiot se tovrstni modernosti upre. S svojo predvsem filozofsko pravno analizo skuša postaviti temelje, ki ne negirajo človeškega duha, pač pa bivanjski svet razume kot bistveno oživljen, ob tem pa se zaveda, da je človek predvsem vizija dobrega in ne sme postati zgolj redukcija na materijo.