Tiskane izdaje
Islam in feminizem, ki stojita drug ob drugem v naslovu, sta za zahodni pogled nasprotujoča si ali celo izključujoča se koncepta. V orientalističnem diskurzu je namreč »Vzhod« označevalec nazadnjaške kulture; najočitnejši simptom te zaostalosti naj bi bil podrejen položaj žensk, katerega zunanji znak je pokrivanje, vzrok zanj pa islam, ki naj bi bil kot religija a priori zatiralski do žensk.
Ana Frank se v knjigi, opirajoč se na številne znanstvene študije, v skladu z izročilom feminizma poda v boj za nove pomene, ki bi spodjedali takšne monolitne, esencialistične predpostavke.
Zato zunanji, posplošujoč pogled, ki islamski »Drugi spol« bodisi pejorativno bodisi pokroviteljsko slika prek binarnih opozicij do domnevno nevtralne (nepokrite) »zahodne« ženske, zamenja z natančno (zgodovinsko) analizo, ki izpeljuje različne interpretacije iz vsakokratnega družbeno-političnega konteksta.
Avtorica raziskuje zagonetno, večplastno razmerje med feminizmom in islamom na primeru Turčije. Glavnina študije je zgoščen, precizen pregled turškega feminizma, ki ga je mogoče razdeliti na tri zgodovinska obdobja: otomansko obdobje, ki traja od konca 19. stoletja do leta 1923; zgodnje obdobje republike ali začetek kemalizma ter obdobje po letu 1980.
Avtorica stvarno predstavi pomembne dosežke prvih dveh obdobij, med katerimi so bili najpomembnejši možnost izobraževanja in zaposlitve ter volilna pravica, ki so jo ženske v Turčiji dobile že leta 1934, kar je prej kot marsikje v Evropi.
A študija postavlja v ospredje sprego med turškim feminizmom in vladajočo ideologijo oziroma med feminizmom in razvojem moderne nacionalne države. V času Otomanskega imperija so namreč prek položaja žensk oziroma njihove emancipacije dokazovali »Zahodu« svojo civiliziranost, kemalizem pa je pravice žensk, ki so bile temelj reform, strateško izrabil za boj za ločevanje med republiko in teokratskim Otomanskim imperijem.
Šele v osemdesetih letih 20. stoletja se je žensko gibanje prvič osvobodilo državne ideologije ter pretrgalo spone orientalizma in nacionalizma. Feministke so se začele ukvarjati z žensko per se, z njenimi realnimi problemi in potrebami, ne pa z njeno državno reprezentacijo in simbolno vlogo.
Če je bila doslej pokrita ženska metafora za žensko zatiranje, v tretjem obdobju feministke, predvsem islamske, širijo pomensko polje tudi za drugačne interpretacije. V določenih kontekstih je pokrivanje mogoče razumeti tudi kot mesto upora in nepokorščine: na eni strani gre za upor proti (kemalističnim) interpretacijam, ki razumejo pokrivanje izključno kot politični simbol islamizacije in v njem vidijo grožnjo laičnemu republikanskemu režimu, na drugi pa se zoperstavljajo tudi islamistom, ki jih izkoriščajo za svoje politične diskurze.
Same pravico do pokrivanja interpretirajo kot demokratično pravico in politično svoboščino, zatorej znak tolerantnih in pluralnih družb.
Avtorica poudarja, da je islamski feminizem pomemben predvsem zato, ker pomeni kritiko islama »od znotraj«. Obenem preizprašuje tudi dominantne paradigme zahodnega oziroma »belega« ali »kolonialnega« feminizma, ki nepokrito žensko samoumevno jemlje za normo.
