Tiskane izdaje
Pisateljice in pisatelji se po navdih za literaturo radi odpravljajo nazaj v svoje otroštvo. Tudi večji del tretjega romana Irene Svetek Zaspi, mala moja, zaspi se tiče (bržkone avtoričinega) otroštva. O svojih otroških letih, ki so bila precej običajna, nam skozi nedolžno optiko poroča prva od dveh protagonistk, avtoričina soimenjakinja Irena Svetek.
Odraščala je v Kopru in ljubljanskem Trnovem še v prejšnji državi, tkala prijateljstva, imela simpatije, počela lumparije in druge obvezne otroške reči. Z najboljšo prijateljico Mojco sta se radi smukali okrog skrivnostne Mojčine tete Fani.
Njeno nenavadno vedenje ju je privlačilo: včasih se je zaklenila v sobo, izgovarjala besede v čudnem jeziku, kričala ali planila v jok. Dekletoma je iz barvnih kamnov napovedovala prihodnost ali uročila fanta, ki sta ga hoteli osvojiti. Te magije se je, kot vidimo pozneje, navzela na daljnem otoku sredi Karibskega morja, med črnci na Haitiju.
V drugem, drugačnem, izrazitejšem, a ne nujno tudi prepričljivejšem delu knjige, ki s prvim ostro prelomi, vloga protagonistke pripade Fani.
Postopoma se razkriva njena razburkana preteklost, kriva sedanje blaznosti. Fani je po materini smrti, ki sta ji sledila poskus samomora in psihiatrično zdravljenje, pobegnila iz Ljubljane na Haiti. V Port-au-Princeu se je poročila z mladim črnim domačinom Widsonom in mu rodila prekrasno, od vseh oboževano mulatko Manon.
Toda duhovi družini niso naklonjeni; vsa vuduistična zaklinjanja in molitve Widsonove matere in Fani ne pomagajo. Med belko, ki obožuje svojega moža, in črncem, ki je navezan na mater in zapleten v dolgove od iger na srečo, se razpira nepremostljiv prepad.
Pripadata različnima svetovoma in s seboj nosita vsak svoje skrivnosti, ona tiste o izgubi matere, on pa njej skriva, kaj počenja v sedanjosti. Potem ko neodgovorni Widson za las uide smrti, skuša Fanina družina na novo zaživeti v idiličnem Les Cayesu. A doleti jih pretresljivo, dobro motivirano maščevanje za Widsonove pretekle grehe, popisano v vsej brutalnosti; tudi posilstvo deklice, ob katerem mora bralec pogledati proč.
Ko se Fani, edina preživela, vrne v Ljubljano, je odmaknjena od Irene in Mojce, ki na skrivaj brskata po njenih rečeh, odkrijeta sledove njene preteklosti in se smejita, ker ne vesta, čemu prisostvujeta. Nadnju se zgrne Fanin bes - noben greh ne ostane nekaznovan. Ta moment je tudi najtesnejša vez med dvema različnima, sicer mimobežnima usodama, ki prav z različnostjo tvorita zanimiv kontrast.
V romanu Zaspi, mala moja, zaspi avtorica nadaljuje prepoznavno pisavo prejšnjih dveh del Od blizu in Sedmega vala. Tudi tu izstopajo motivi morja, jadrnice in nalašč polomljenih kosti. Ne manjkata poetična intonacija in slogovna izpiljenost.
Nova knjiga pa je še privlačnejša. Kaže težnjo po preseganju majhnih usod običajnih ljudi, kakršna je, denimo, zgodba o Ireninem otroštvu. Če kako otroštvo ni dovolj vznemirljivo, da bi dalo težo romanu, in če je naš tukajšnji trenutek povsem nezgodovinski in pisateljem ne ponuja velikih tem, razburljivo snov zagotovo ponujajo tuje dežele z drugačno kulturo, na primer eksotični Haiti, in tragedije, ki neustavljivo povozijo tudi običajne ljudi.
