Tiskane izdaje
Odkar je Michel Foucalt pred štirimi desetletji lansiral termin biopolitika, je to postala ena najbolj popularnih filozofsko-socioloških premis.
Nekateri zadevo sicer poenostavljajo in se v svojih interpretacijah sklicujejo zgolj na eno, tako rekoč mimogrede izrečeno Foucaltovo misel, in sicer, da je »biopolitika enako neoliberalizem«, kar pa je pri današnji lahkotni in neobvezni uporabi pojma neoliberalizem, ki je postal že prazna rutinska fraza in celo psovka, seveda povsem nezadostno.
Izraz biopolitika se je pozicioniral kot relevantna kategorija, obenem pa postaja vse bolj jasno, da je disperziral v številne pojavne oblike, ki jih je mogoče zajeti le interdisciplinarno (tukaj to ni mišljeno le kot suho akademsko priporočilo), saj brez sinteze filozofskih, socioloških, kulturoloških, pravnih, antropoloških, političnih in ekonomskih observacij zadeve ni mogoče spraviti v pregleden in prepričljiv kontekst.
Italijani so na tem področju med vodilnimi, pravzaprav sta največji avtoriteti Giorgio Agamben in Antonio Negri. Roberto Esposito (s prevodom njegovega dela Immunitas ga lahko bralci prvič spoznamo v slovenskem jeziku, pa čeprav je napisal že dvajset knjig) jima stoji ob boku oziroma se po razmišljanju umešča nekje med oba, saj Agamben v biopolitiki prepoznava predvsem izrazito negativne trende, medtem ko Negri izpostavlja tudi nekatere afirmativne poudarke. Espositovo razmišljanje je sinteza obeh pogledov, še zlasti, ker mu uspe vse manifestacije biopolitike spraviti v realen in otipljiv zgodovinski oziroma časovni okvir.
Gre za sistematično razčlenitev biopolitike kot strategije za politizacijo in instrumentalizacijo življenja, pri čemer poglavitno vlogo igra koncept impolitičnega, ki pa ga ne smemo zamenjevati z apolitičnim ali nepolitičnim, temveč gre za obuditev pozabljenega oziroma nereflektiranega. Esposito tukaj izpostavlja fenomen imunizacije, ki seveda v današnji družbi ni omejen zgolj na teorijo, temveč na povsem praktično delovanje, od prava, ekonomije in medicine do političnih konstruktov in seveda tako imenovanih pravičnih ali humanitarnih vojn kot najbolj radikalne manifestacije biopolitike.
Strah pred vdori virusov je postal že paranoičen, nihče se več ne zanaša na moč imunskega sistema, zato so vakcinacije vseh vrst postale stalnica. Seveda pa se ob tem pojavlja paradoks, da je prvi pogoj za uspešnost cepljenja dovoljenje za vnos homeopatskega odmerka taistega ogrožajočega virusa, kar pomeni, da morata tako posameznik kot skupnost za lastno preživetje koeksistirati s potencialno smrtonosnim odmerkom.
Odnos med posameznikom – mišljeno predvsem v prvinskem smislu živega bitja zoé – in skupnostjo postaja vse bolj zapleten, pojma immunitas in communitas se prepleteta v skoraj neprepoznaven, v mnogočem kontradiktoren sistem, ki pa seveda ima svoje notranje zakonitosti. Esposito nazorno demonstrira, zakaj so klasične artikulacije političnega diskurza povsem nezadostne za osvetlitev kompleksnih procesov biopolitike, obenem pa nakazuje tudi smeri pozitivnih aspiracij, ki so z izpostavljanem najbolj drastičnih pojavov biopolitike v obdobju nacionalnega socializma spregledane.
