Tiskane izdaje
Roman, ki ga je lani izdalo Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, je v češkem jeziku izšel leta 2005 kot prvi v trilogiji o srednjeevropskem 20. stoletju (v zadnjih petih letih sta pri Založbi Modrijan izšla tudi romana Denar od Hitlerja in Kobold, ki se navezujeta na omenjeni roman).
V njem je avtorica na prefinjen način nastavila zametke razmišljanja o totalitarizmu, o katerem pravi, da se pojavlja že v osnovni celici družbe – v družini, ki tako ali drugače tolerira ideološko nasilje, ki se izvaja nad otroki. Zato je pisateljica, ki je obenem doktorica semiotike, lektorica, scenaristka in dramaturgija, zelo pozorna na strukturo jezika, ki lahko predstavlja enega od medijev za izvajanje psiholoških manipulacij in nezavednega nasilja.
Da je jezik lahko sredstvo, ki na eni strani posreduje izkušnjo avtorja in prevajalca, ter obenem nekaj, kar lahko potvarja spomine, opomni tudi prevajalka Tatjana Jamnik, ki v spremni besedi zapiše, da bi neoporečen prevod odvzel besedilu njegovo večplastnost in ga prikrajšal za angažirano noto.
V pričujočem romanu lahko bralec skozi zgodbo o iskanju smisla nevrotične dramaturginje Birgit in koleričnega režiserja Bucha sledi prepletanju pogovornega in knjižnega jezika, ki se ob travmatičnih situacijah zgosti v obliki kratkih odlomkov iz ljudskih pesmic in otroških besednih igric. Poglavja, ki so poimenovana po prvih štirih mesecih v letu, vržejo bralca v osrednje dogajanje in ga vpeljejo v shizofreni svet protagonistov.
Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, saj ne vsebuje klasičnega dramaturškega loka v smislu zapleta in razpleta niti se v njej ne zgodi nič dramatičnega. Gre za prikaz osamljenosti dveh ljudi, ki živita vsak v svojem svetu, ki ju na neki nezaveden način povezuje na ravni individualnega in kolektivnega spomina. Če je Buch zaznamovan z nacističnimi zločini očeta, ki je kot togi izvrševalec ukazov pozabil na empatijo do sočloveka, je Birgit zaznamovana z očitki matere, ki ji na vsakem koraku vzbuja slabo vest, ker nikoli ne zadosti njenim visokim moralnim kriterijem.
Protagonista vsak po svoje rešujeta družinske travme – Buch s sprevrženo seksualnostjo in izbruhi nasilja, Birgit pa s psihično »kapitulacijo« in umikom v osamo. Če se je Buch na neki točki poistovetil z očetom, prevzel »označevalce« njegovega obnašanja in pogledal v brezno Lacanovega Realnega, se je Birgit pod težo materinskega nadjaza povsem pomanjšala, dokler ni prestopila meje, ki loči Imaginarno od Simbolnega.
Konec zgodbe ni presenetljiv, poraja pa precej vprašanj o tem, ali lahko nasilje v družbi obrnemo v svoj prid in ali lahko nekatere stvari dojamemo tudi brez tega, da bi se zazrli v brezno lastne biti. O breznu kot premagovanju lastnega strahu spregovorita avtorica v uvodnem zahvalnem nagovoru (ki ga namenja trem neustrašnim ženskam) in prevajalka. Ta spremno besedno konča s stavkom, ki na kratko povzame poanto romana: »Česa se človek boji. Ko se s svojim strahom soočiš, se razpoči kot milni mehurček.«
