Tiskane izdaje
Ste se že kdaj spraševali, zakaj se vam v predalu kopičijo nogavice, ki so brez para? Češki pisatelj Pavel Šrut (1940), pesnik, dramatik in avtor knjig za otroke, ima odgovor. Krivi so lihožerci, svojo trditev pa simpatično, dobrovoljno in duhovito ponazori v knjigi Lihožerci. Zanimivo, kako lahko tako drobne »vsakodnevne« težavice inspirirajo pisca, da zgradi nov, samosvoj svet. In nastane cela serija knjig.
Fantastična bitja živijo med nami, v skrivnih kamricah naših domovanj, prehranjujejo pa se z nogavicami, a kradejo le eno iz para, tisti pošteni praviloma samo levo, torej liho – zato lihožerci. Takoj spoznamo Hihitka, ki živi sam s svojim prijaznim, zelo kultiviranim dedkom. Hihitkovi starši so namreč odpotovali na dobrodelno misijo reševanja ubogih afriških lihožerskih sorodnikov, ker je na tistem kontinentu mnogo lačnih in bolnih, so slišali.
Ne manjkajo niti »slabi« lihožerci, Hihitkova bratranca in njun oče – mafijski šef ali padre. Seveda grdi napadajo dobre, a slednji si z dobro voljo, prijaznostjo in tudi drznostjo zagotavljajo premoč, vse do srečnega konca.
Glede na to, da lihožerci gostujejo pri ljudeh, je neizbežno srečanje z njimi. Spoznamo dva »stanodajalca«, oba čudaka – pihalca Egona, ki igra na pogrebih in porokah, in znanstvenika prof. ing. Reneja Kodravca, ki že dolgo proučuje prav obstoj lihožercev, kar podrobno popisuje v najnovejšem študijskem delu. Videl jih ni še nikoli, dokler mu eden naključno ne pade v roke. Drgeta od navdušenja in si zadovoljno mane roke, saj znanstvene teorije niso dosti vredne brez pravih dokazov …
Knjigo sestavljajo utrinki iz življenja lihožercev, ki jih v prvi osebi niza avtor. Zgodba se ne zatika, napeto dogajanje mestoma zaustavijo le kratka pojasnjevanja o dogajanju ali ključnih posameznikih. Prav ta pogosto uvedejo razmišljanja o svetu, v katerem živimo, predstavijo množično uporabo umetnih snovi (lihožerci namreč obožujejo stoodstotno bombažne nogavice!), črni svet ljudožrcev (lihožerci si med sabo le nagajajo, morijo se pa ne!) …
Pisatelj ne moralizira, ampak duhovito niza dejstva, tako da so lahko prebavljiva in se verjetno zlahka zlijejo v mladega bralca. Tudi zaključek, da torej dobro zmaga nad zlim, ni zapisan črno-belo, ampak večplastno. Napake lahko popravimo, tudi »najboljši« grešijo, lahko se spremeniš, če le želiš, prijateljstvo je pomembno, neprijaznost in zlo se maščujeta …
Ime lihožerec natančno označuje dejstvo, da se nam iz neznanih razlogov, vendar dosledno, vedno izgublja ena sama nogavica, nikoli par, pojasnjuje znanstvenik. Lihožerci iz para nogavic izločijo levo nogavico, tako imenovanega lihača ali levaka, zaključi pri pojasnjevanju imena. Ta bitja so zelo prožna in gibčna, sposobna so raztezanja in krčenja … Vse to dovolj jasno predstavijo ilustracije Galine Miklínove, natančne v risbi in jasne v izrazu.
Prevod Petra Kuharja je dober, tu in tam »lokalno« obarvan, kar je njegova dodana vrednost. V knjigi, denimo, nastopa še ena znanstvenica, ki proučuje lihožerce, in sicer prof. Štumfičeva, doma iz Polzele. Glede na to, da so sanje že dolgo dovoljene, je branje o lihožercih prijetno tudi za starejše mladostnike. Si kdo med vami upa trditi, da ima v predalu vse nogavice v paru?
