Tiskane izdaje
Bralec v romanu Romana Rozine Štirje v vrsti nemara najprej opazi nekakšno slogovno starosvetnost, tradicionalnost: avtor od stavka do stavka, od pasaže do pasaže dokazuje, da mu ne gre za slogovno inventivnost, zgodbo izpisuje zdržema, nadzorovano, ne zateka se k presenetljivim obratom, njegovo besedišče je dobronamerno monotono, premišljeno običajno, lahko bi rekli zdravorazumsko (če bi taka oznaka ne prinašala že ideoloških podtonov), brez izskokov, vsakršnim razposajenostim, vragolijam in pretiravanjem v katerokoli smer se na slogovni ravni besedila očitno načrtno odreka. Ali – kot pripominja avtorica spremne besede – Rozini je tuje »posipanje s poprom cinizma«, ni mu za pikantnost: »S takim pretirano začinjenim, pod začimbami pa osiromašenim pisanjem Rozina ne želi imeti opravka.«
Davek tej odločitvi, če pač je odločitev, bralec hitro izračuna: domnevam, da se utegne to nevsiljivo, brezhibno vljudno pisanje marsikomu, razvajenemu od bleščečih začimbnih dodatkov, zazdeti rahlo okorno, iskanje drugačnih učinkov oziroma prefinjenosti z drugimi sredstvi, torej rentgeniziranje postopka, s katerim avtor literarizira pripovedovani svet, pa preveč mukotrpno ali zamudno.
Iz Štirih v vrsti namreč bolj kot vse drugo svetli nekakšna nemelanholična starikavost, razvidna iz klišejskih observacij: mladenič, ki se udeleži plesne predstave, na primer poroča: »Za večino miz so sedeli pari – večinoma so molče in obrnjeni proti odru čakali odrskega dogajanja – le tu in tam je kakšna večja družba skupaj zrinila dve mizici, opazil pa nisem prav nikogar, ki bi posedal sam.« In ko si ogleda mladenko, ki mu je všeč, ve povedati: »Režiserjeva odločitev je bila brez dvoma pravilna, saj se je po odru premikala z največjo lahkoto in milino, včasih sem imel občutek, da se njene noge sploh ne dotikajo tal ...«
Kam bralca odpeljejo Štirje v vrsti? Štirje so štirje moški, eden skoraj stoletnik, ki v obmorsko letovišče povabi svojega sina, njegovega sina in še njegovega sina. Izvemo še za nekatera manjša čudaštva in obsesije in to, da jih vsakega med njimi od drugega razločuje naključen časovni zamah šestindvajsetih let, vsak od očetov da je imel le po enega sina in da ženske ob njih niso dolgo zdržale. Zadnji sin, najmlajši, ni nepomemben, zdi se, da je potovanje orkestrirano s posebnim namenom, skorajda obredno, v prisotnosti sveta starcev naj bi ga »pravilno« usmerili v življenje, čeprav se lahno zavedajo, da ga o novem, njegovem svetu ne morejo veliko poučiti. Iniciacija, čisto prava, a tudi ne posebej neučinkovita.
In potem imamo v sredici bildungsromanske napetosti, ki jih ni mogoče razvezati, in se zato začnejo iz ust starejših kotaliti zgodbe, ki naj bi razrahljale njegovo idealistično etičnost, nekatere nazorne, didaktične, druge take, ki poskušajo iz naslovljenca izzvati ustrezno reakcijo ali ga napotiti na premislek o »zrelosti«, o zrelem interpretiranju sebe in sveta.
Zbrana moška družba, skratka, hudo strastno, metodično in predvsem neustavljivo konverzira, obstreljuje se z besedami in se v svojih tiradah pri tem ne brani že znanih, čeprav malce zguljenih receptov in argumentacije. Ni jim problem razpredati o pravičnosti, iskrenosti, pristnosti, resničnosti, lepoti, modrosti, smotru, poštenosti, dobroti, ljubezni s slovesnimi, usodnimi sentencami, za njihove priložnostne sokratovske dialoge pa se vendar zdi, da mladeniču ne bodo kaj prida pomagali, ampak bo vsakršne življenjske zagate razrešil po svoje, brez kompromisov, a kot kaže brez upora, brez ubijanja očeta in očetov, pa vendar tudi drugače, kot mu sugerirajo starejši s svojimi eksempli.
Vse to Rozina izpisuje z zgodbo, ki spominja na premikanje počasne reke, stvari pač gredo tja, kamor morajo, odvečen ni tudi pomirljiv happy end, da se mladenič namreč sprime z mladenko, ki jo je spoznal na obmorskem pradedovem praznovanju, in najde svojo avtonomno držo. Knjiga, ki noče presenečati. Umirjeno branje pač. Nikakršen dogodek.
