Recenzija Vincetičevih Stajank: eros v jarkih samote

Vincetičev pogosto neosebni lirski subjekt govori o ljubezni, najpogosteje govori o njeni veseli, meseni inkarnaciji.

Objavljeno
17. september 2012 20.38
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Kakor uči literarna zgodovina, so stajanke privzdignjene pesmi, v katerih starogrški tragiški zbor v kontrapunktu z odrskim dogajanjem izreka temeljne resnice o človekovi naravi in njegovem položaju v svetu. V tem smislu se pesmi, na katere potem naletimo med platnicami pričujočega dela, dvanajste pesniške zbirke Milana Vincetiča, le malo prilegajo asociacijam, ki jih zbuja njihov naslov.

Stajanke so pač izrazito sežete, lirsko stišane in zahvaljujoč z nadrealizmom podloženim – pri čemer se ta podloženost danes slej ko prej kaže manj deklarativno, manj programsko, skratka, mehkeje kakor nekdaj izrekovalskim postopkom tudi precej oddaljene od kakšne gotovosti o velikih resnicah in poslednjih rečeh.

In vendar se skozi vseh 51 mestoma rimanih ali asoniranih šestvrstičnic v zdaj že prepoznavni Vincetičevi organizacijski shemi so po sedem in sedem razporejene v prav toliko ciklov, ki jih oklepata pesmi Čudenje na začetku in, ob kraju, Zrenje – vztrajno pojavljata dve temi, dve klasični temi poezije, katerih bližina se vsaj v kontekstu slovenske tradicije zdi zelo domača: ljubezen in smrt.

Kolikor Vincetičev pogosto neosebni lirski subjekt govori o ljubezni, najpogosteje govori o njeni veseli, meseni inkarnaciji. V Stajankah je tako vse polno slamnikov na terasi, ki se ustrežljivo preobražajo v mušnice, pod katerimi ljubimci najdejo zavetje pred vsiljivimi pogledi, čeprav – v stvaren opomin obotavljivcem – ne manjka niti v omaro zloženih spodnjic, od katerih se, ker pač pripadajo samskemu, širi vonj po naftalinu.

Ta lahkotna hudomušnost se potem nekajkrat – kakor, denimo, ob razgaljeni debeluški, po kateri pesemski subjekt taca z nadvse »izvirnimi« metaforami o mrožih – sicer izteče v robato, samozadovoljno cmokanje z jezikom, toda Vincetičeva pesem zna, po vsem sodeč, razpirati tudi kake druge dimenzije erotike.

Ko, na primer, v pesmi Soldat, beremo: »Pa smrt gor sem vzel, / pa smrtdol sem vzel, / ko mi je zapela mina // in pregnala ptička, / ki na rajski veji / kot pohotnež črička,« tedaj se zdi, da je sámo življenje erotično oziroma, natančneje, da je eros način, kako je, kar je živo, živo.

Povedanemu navkljub pa so Stajanke vendarle intonirane molovsko, pod njihovo radoživostjo, se mi zdi, se vseskozi – začenši pravzaprav že s prvo pesmijo, s Čudenjem – skriva globoko zavedanje minevanja: »Kresno je in širni voz / vozariproti vzhodu / po nežive in kosti, // kazne čase in sušine, / da založi med reči, / kar se gre spomine.«

Kratkost, sežetost pesemske forme, po kateri je tokrat posegel Vincetič, vpletanje referenc na ljudsko izročilo, ki posameznikovo izkušnjo pač vpisuje v polje nadindividualne, obče usojenosti, in pogosto eliptična logika, po kateri se tu navsezadnje nizajo upesnjene podobe, sicer zagotavljajo, da Stajanke povečini ostajajo onkraj jokavih ubeseditev, onkraj zaostrene tragike in naricaljskega patosa, toda erotični zanos, ki se bohoti v večini pričujočih pesmi, se vendarle ne zdi dovoljšen, da bi prelomil železne zakone minljivosti.

Tako ni prav nič presenetljivo, ko tik pred koncem, v predzadnji pesmi zbirke, ljubezenska dvojina ogoli do svojega najbolj notranjega bistva, do ednine: »Skoraj sem tvojih oči / innjegovih noči, / slednjič le petelin, // ki samcat zapoje / po moje nad svoje / v jarke samote.« Ti jarki samote, v katere se prej ali slej zvrne eros, so seveda dobro znan literarni topos in zdi se mi, da ga v kontekstu slovenskega pesništva Stajanke ne ubesedijo posebej izstopajoče – ne v eno ne v drugo smer.