Tiskane izdaje
Pesmi, zbrane v najnovejši Ramoveševi zbirki, naslovljeni Skuz okn strejlam kurente, so izrazito baladno intonirane, težke so in temne, že kar grozljive, v njih se vseskozi godi nekaj hudega, ne do kraja izrekljivega. Kolikor njihovega sveta ne naseljujejo le ljudje, kolikor je človeku tu vselej za petami neka zastrta figura, pri kateri so nedvomni le kremplji, neki neimenovani strah, za katerega se sicer lahko dozdeva, kakor da ga že poznamo iz slovenske oziroma (južno)slovanske ljudske mitologije, toliko se pravzaprav zdi, da smo se v Kurentih znašli onkraj zgodovine, da je, z drugimi besedami, človekova usoda vseskozi ena sama, nedeljiva in nespremenljiva: izročenost na milost in nemilost krutosti in nasilju, zlu, proti kateremu ni obrambe. V eni izmed pesmi drugega, osrednjega cikla, beremo:
Na peč sma sedil,
sma se zgovarjal,
adn je djav,de nikam bo šov.
Uni
sa pod oknam stal,
sa vse poslušal,
sa ga kar skuz okn ubil.
Pesnikova prepoznavna govorica, ki se – čeprav avtorsko stilizirana – zdaj že lep čas nespregledljivo naslanja na narečje Poljanske doline, in, posledično, utegne delovati nekako starosvetno, arhaično, se vsemu temu seveda prav dobro prilega; morda celo predobro. Če je namreč Ramoveš v prejšnji zbirki (Čreda, 2010) s svojim na videz bukoličnim jezikom mojstrsko pokazal, da ravno bukolika v sodobnem, poblagovljenem, kapitaliziranem svetu ni mogoča, se tokrat, z upesnjevanjem, pogojno rečeno, mitološke ali vsaj transhistorične dimenzije človekove eksistence bolje prilega stereotipnim pričakovanjem, ki jih njegova govorica slej ko prej zbuja. Napetost med označevalcem in označenim se mi v Kurentih zdi preprosto manjša, manj vznemirljiva. Toda tu smo v nevarnosti, da bi s kritičnim branjem te zbirke šli predaleč. Prvič zato, ker Ramovešev zgoščeni, skorajda lapidarni verz na svojih tleh stoji trdno in zanesljivo; v njem je odločenost z vsako besedo okrepiti trdnost upesnjenega sveta, je nekakšna izrekovalska jasnost in premočrtnost, na katero sicer, se mi zdi, ne naletimo prav pogosto. Drugič pa zato, ker mora takšno branje spregledovati razmeroma številne indice, da smo vsaj malo vendarle tudi v zgodovinskem svetu, da Ramoveševe pošasti le niso scela mitološke, da so tudi – rečeno z Danetom Zajcem – seme, ki dolgo zori, da so senca, ki jo v prihodnost meče druga svetovna vojna:
Nisa bel mutasti,
bel sa panimci,
nehnga rjovejna zastopil se ni.
Tiil sa šnopc.
Tiil sa kri.
65-letna travmatiziranost našega kolektivnega spomina se morda najjasneje razgrne v zadnji pesmi drugega cikla Kurentov:
Vsi tisti fantje
sa okul nosil gole vratove.
Se drugga nisa imil,
kukar gole vratove.
Vsi tisti fantje sa varjel.
Mal sa varjel, mal pa ne.
Prav v tej napetosti med mitološkim in zgodovinskim, ki omogoča dve različni, nasprotni, pa spet komplementarni branji, korenini, se mi zdi, dobršen del moči te zbirke.
Goran Dekleva je literarni kritik
