Tiskane izdaje
Ljubezen je večna, a mine, zaljubljenost je minljiva, a se ponavlja. Psihologi za vsakdanjo rabo radi govorijo o idealni zaljubljenosti, preobraženi v ljubezen. In potem je to sreča. Ampak sreča je tudi sama zaljubljenost. Tako ni naključje, da se najnovejša pesniška zbirka Maje Vidmar – ta je s svojimi dosedanjimi knjigami (pričujoča je sedma) bralstvo že nekako navadila, da opazi njihovo premišljeno zgradbo – začne z zaljubljenostjo, natančneje z njenimi mnogimi oblikami, odvisnimi od govorkine vsakokratne naravnanosti in izkušnje, kako se zaljubiš, sklene pa s pesmijo o sreči.
Toda sreča, o kateri govori sklepna pesem, ima malo ali nič opraviti z ljubeznijo ali zaljubljenostjo, prej s strahom, saj govori o bivanjskem stanju, ki bi ga težko povezali z vsem, kar si sicer predstavljamo pod besedo sreča; še zlasti na koncu, ko se pesniška govorka sprašuje, kdo zdaj nosi moje ime in kdo zdaj vstopa in izstopa tam, kjer hiše ni. In ko v sklepni kitici namesto odgovora postavi novo vprašanje: Ali je mogoče, / da me na neki / tržnici po pomoti / prodajo? Se lahko / zgodi, da me lastna / mati ne prepozna / in mi samo začudena / ponudi čaj, / me odslovi, in ji dam / prav? Ima pa ta »sreča« veliko opraviti z naporno in pretanjeno preobrazbo, ki jo doživlja govorka. Prav zmožnost te preobrazbe ali, natančneje, nenehnega preobražanja, ji omogoči, da od besedil, zbranih v prvem tematskem sklopu (Kako se zaljubiš), kjer opeva posebnost, a hkrati tudi nekonfliktnost in presežnost osebnega doživljanja in občutenja, prek upesnjenega strahu, povezanega z ljubeznijo in drugim (Basni in anekdote), prispe do bivanjskih vprašanj, tematiziranih v tretjem sklopu (Belo).
Ko razmišlja o zaljubljenostih, sicer prekipeva od želje. Toda ta želja se ne poraja iz kakega manka, pač pa iz volje po sooblikovanju v procesu postajanja. To pomeni, da oseb, stvari in pojavov (hčerke, sina, sestre, brata, mame, preteklosti, prihodnosti, psa, a tudi moškega in celo svoje smrti), h katerim je usmerjeno njeno intenzivno čustvo, ne poskuša obvladati ali si jih kakor koli lastiti, pač pa jih pusti v razdaljah, ki jih je mogoče razumeti kot svojevrstne vezi z drugostjo, tako znotraj kot zunaj sebe. Njen pesniški jaz se tako izrisuje kot gibljiva in spremenljiva entiteta, ki jo, če nekoliko poenostavljeno povzamem, v prvem delu preči naklonjenost do vsega, kar je (Ko se zaljubiš / v svojega psa /…/ z njegovim / hitrim srcem / stečeš od / prijatelja do / prijatelja /…/), zato da na koncu lahko položiš / utrujeno glavo / na predpražnik / zaceljenega sveta.
V tretjem, to je sklepnem delu, kjer je govorkina preobrazba najizrecneje tematizirana (Preobrazba I in Preobrazba II), se strah transformira v bivanjsko stisko. Ta vzvratno osvetli zbirko kot celoto, njena (bela) svetloba pa kliče k vnovičnemu branju.
