Recenzijski izvod: Sušna doba

Dvoglasno zgodbo o začasnem zapiku pred samoto je Gabriela Babnik izpisala s suvereno dikcijo.

Objavljeno
07. februar 2012 10.36
Posodobljeno
07. februar 2012 20.00
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Daleč od stereotipov. Naših o njih in njihovih o nas, sem pomislil med branjem tretjega romana Gabriele Babnik Sušna doba. Močno uvrtana vase, tale proza, sem še pomislil, počasna anatomija nekega življenja, dveh življenj pravzaprav, a ni v njej nič gotovega, vse je ne ravno varljivo, a precej nedoločno plava. Nič ni kar tako, ampak je določeno in naddoločeno z različnimi zgodbami, vse, kar bralec rabi za vsaj približno razumevanje dogajanja, je definirano na podlagi različnih pogledov, nobena stvar ali dejanje ni enoznačno, v vsakršne drastičnosti pa so vpletene žalostno banalne realije afriškega in evropskega življenja obeh »poškodovancev«.

Ona, Ana, je Evropejka, dvainšestdesetletnica, izvemo, on, Ismail, sedemindvajsetletni Burkinafasec, stakneta lahko le telesi, s čim več njunima osamljenostma ni mogoče postreči, odrešitve njune zveze, ki bi se ob pravem razpletu dogodkov lahko zdela pomirjajoča, ni videti. Ona je v Afriko odšla z željo po veliki potešitvi in razrešitvi hkrati, doma, v Evropi, se ji je zgodilo, da so šle »stvari svojo pot« oziroma je temeljito zavozila, a premišljajoča ob mladem ljubimcu ugotavlja: »Torej v resnici nisem osvobojena, ne dovolj sproščena, ne čisto zares vržena z zemljevida. Vstanem, kadar želim, ljubim se, kadar želim, ne da bi mi bilo treba za to odgovarjati, vendar očitno ne zadostuje.«

Da se je junakinja odločila za nekakšen nov začetek v daljni Afriki, daleč od vsega tistega, kar je očitno sfižila, se zdi razumljivo, običajno, to razmišljanje je tudi pospremljeno z običajnimi bodrilnimi floskulami à la »začeti od začetka«, »začeti vse znova«, ve tudi za vse, kar je na robu takih odločitev: »Vsi živimo samo tisto, kar hočemo živeti. Celo jaz sama sem se tu znašla ne zato, ker bi se mi meglil spomin, kot bi rekel moj oče, bivši mož ali sin, temveč zato, ker sem tako želela.« Želela si je, si lahko mislimo, vsaj malo tudi pobegniti svoji preteklosti.

Afriški mladenič razmišlja na različnih nivojih, enkrat o dobrem in zlem rezonira, kot so mu zabičali nekakšni kralji ulic, drugič ve o rumeni luni, ki jo gleda s terase, pripomniti: »Veliko, rumeno luno, kakor v Lorcovi pesmi.« Od nekdaj je vedel, kaj hoče: »Že v maminem trebuhu sem vedel, da nočem živeti kot otroci tistih odebeljenih žensk po vaseh. Nagi skačejo naokoli, plezajo po drevesih kot opice, ker še nikoli niso slišali za kaj takšnega, kot je šola. Javne, državne, ali kako se jim že reče, šole so sicer za rit obrisat. Sam sem se vsega uporabnega naučil od Malika, še prej pa od njegovega očeta, v redu, nekaj tudi od tete, ampak o njej bom spregovoril kasneje.«

Seveda je tisto, v kar se uvrtavata obe za hip združeni življenjski zgodbi, nekaj manj očitnega kot le drugačna barva kože obeh ljubimcev in precejšnja razlika v letih, ampak je ključno drugačno izročilo, duhovna prtljaga, ki jo nosita protagonista in za katero se zdi, da je z usodno določljivostjo nezdružljiva oziroma ne omogoča objema. Preteklost bi morda še lahko šla v pozabo, izvora pa ni mogoče kar tako odbrisati. Zato je Anin sestop v novo obremenjen s kupi nesporazumov, bližina novega bitja je lahko le začasna, še tako intenziven odnos s čokoladnim ljubimcem je ne more izstreliti iz kodificiranih obrazcev njene kulture in njene sfiženosti. Povsem enako velja, seveda, tudi zanj. Afričan ne more odkorakati iz Afrike, Evropejka ne iz Evrope, njuna zgodba je lahko le kratek poskus sredi »sušne dobe«, sušne v najrazličnejših smislih, obsojen na neuspeh.

Dvoglasno zgodbo o začasnem zapiku pred samoto je Gabriela Babnik izpisala s suvereno dikcijo in postavila na zanimiv kompozicijski raster, še veliko bolj od dveh ljubimcev pa iz zgodbe zažari okolje, pozabljena in na tisoče načinov ranjena Afrika. Zdi se, da ni nikomur več mar zanjo.