Tiskane izdaje
Duh inkvizicije – Slovenski katolicizem med restavracijo in prenovo – je vznemirljiv naslov knjige Petra Kovačiča Peršina, ki ga utegne marsikdo povezati z aktualnimi dogodki. Knjiga se nanje ne nanaša neposredno, vendar s prikazom preteklega in današnjega delovanja cerkve osvetli tudi najnovejša konkretna dogajanja.
Avtor knjige, kristjan in nekdanji bogoslovec, dobro pozna cerkveno strukturo in občestvo, kot dolgoletni urednik Revije 2000 se je seznanjal tudi z raznimi teološkimi tokovi, predvsem pa se je posvečal preučevanju cerkvenega družbenega nauka in še posebej krščanski (socialni) socialistični misli. Če za katoličane nasplošno velja, da so desni, konzervativni, za Peršina tega bi mogli reči, kakor koli se čudno sliši, da obstaja tudi levi katolik.
Težko pa bi rekli, da je rdeč in še manj, da je (bil) komunist, s čimer so ga kot cerkvenega oporečnika neredko etiketirali. Od komunizma in marksizma je bil vselej daleč, kar je razbrati iz konsistentne misli v knjigi Duh inkvizicije, ki je plod njegovih razmišljanj v minulih desetletjih, nekatere razprave v knjigi pa so že pred časom izšle v Reviji 2000. Peršin torej ni eden tistih, ki so komunističnemu prepričanju obrnili hrbet, ko je komunizem kot vladajoča ideologija izginila s prizorišča, in tudi ni obremenjen z njim in komunisti, čeprav bi kot njihova žrtev lahko bil. Ni bil le cerkveni, ampak tudi politični oporečnik, kar je še vedno, le da za to najbrž plačuje drugačen davek, kot ga je nekoč.
Duh slovenskega katolicizma
Tako tudi knjigo piše kot razmišljujoč kristjan, z izhodišč krščanske misli, ki ima na Slovenskem tradicijo samostojne in oporečniške drže. Z naslovom knjige je označil, kot sam pojasnjuje, bistvo duha, ki vlada v slovenskem katolicizmu. Oznako mu je še kot bogoslovcu pred davnimi leti podal »ugledni slovenski teolog in danes cerkveni dostojanstvenik«, očitno torej kardinal Franc Rode, z besedami: »Na Slovenskem vlada duh permanentne inkvizicije.« Ta vzorec velja, piše Peršin, v vseh institucijah, političnih, družbenih in cerkvenih, in temu je mogoče brez zadržkov pritrditi.
Peršin, ki kot vernik v ospredje postavlja osebno vero in ne cerkvene ustanove (»Osebna vera je edini stvarni religiozni odnos, pripadnost religiozni instituciji pa ni zadeva vere, se pravi osebnega odnosa do Boga, pač pa zadeva veroizpovedovanja, se pravi človekove nazorske opredeljenosti in družbene danosti.«), je do institucije neizprosno kritičen in nič manj tudi do »zadrtega« katolicizma na Slovenskem. Ko je govor o veri, stavi na dejanja in ne na besede, kajti krščanska vera brez del je mrtva.
Krščanski socializem
Avtor, izhajajoč iz nujnosti družbene preobrazbe tako na začetku 20. stoletja kot pred drugo svetovno vojno analizira razmere, ki so botrovale nastanku krščanskega socializma na Slovenskem. Temeljito predstavi teoretsko socialno podlago Janeza Evangelista Kreka in Andreja Gosarja ter popisuje vzroke, zakaj je prišlo do razkola v katoliškem taboru in ločitve duhov, kar je naposled privedlo do vključitve levega krila krščanskih socialistov v NOB skupaj s komunisti.
Prikazano ozadje ločitve med obema strujama slovenskega krščanskega socializma v dokajšnji meri hkrati pojasnjuje, zakaj tudi v novejšem času, v devetdesetih letih ali pozneje, v Sloveniji krščanski socializem politično ni mogel zaživeti. Razmere se namreč niso bistveno spremenile. Ne nazadnje cerkev ne pred vojno ne pozneje ni bila naklonjena krščanskemu socializmu, prav tako tudi ne oblast. V tem delu, kjer se Peršin ukvarja z vplivom cerkvenega družbenega nauka na politiko, predstavlja tudi papeške okrožnice in konkretno ravnanje posameznih škofov in njihov vpliv na politiko.
Ko avtor opisuje predvojne razmere, je izjemno kritičen do desnega političnega bloka, ki mu pripisuje velik, če ne največji del odgovornosti za medvojno in povojno tragedijo. Razklan in oslabljen katoliški tabor (zaradi različnih pogledov na reševanje socialnega vprašanja), ki so ga zakrivili konzervativni katoliki, je odprl pot komunistični partiji in njeni prevladi v NOB.
Precej špekulativna pa je v tej povezavi trditev, da bi krščansko socialno gibanje lahko preraslo v najbolj vplivno politično organizacijo, ki bi bila sposobna voditi »demokratični vojaški odpor zoper okupatorje in po vojni zagotoviti demokratično družbeno ureditev«. Vprašanje namreč je, kako bi se bilo mogoče okupatorju upreti »demokratično vojaško« tako zaradi okupatorja, ki ni demokratičen, in vojske (vojne), ki prav tako ni demokratična.
Čeprav Peršin obžaluje, da katoliški politiki v Sloveniji v ključnih zgodovinskih časih ni uspelo, s tem še zdaleč nima v mislih kakršne koli politike in sploh ne tiste, ki jo je med vojno vodila uradna cerkev. »Ne glede na napake in zločine revolucionarne strani ... ostaja dejstvo, da je partija vodila boj za narodno osvoboditev, klerikalna politika pa je zabredla v kolaboracijo.« Ostrina revolucionarnega terorja pa je po Peršinovem mnenju tudi »posledica fanatične klerikalne politike v desetletjih pred vojno in revolucionarni brutalnosti podobne protirevolucije«.
Restavracija in integrizem
Nič bolj ni prizanesljiv do cerkve v poosamosvojitvenem času, ki ji očita poskus restavracije in integrizem. Spet si prizadeva dobiti vodilno družbeno vlogo prek sociale, vzgoje, šolstva ..., kakršno je imela pred svetovno vojno. »Na vidiku tako ni le nova ločitev duhov na Slovenskem, pač pa nastavki moderne oblike versko ideološke borbe.« Kar opaža Peršin, opaža tudi slovenska javnost: cerkev v ospredje svojega preporoda ne postavlja duhovnih in moralnih razsežnosti, ampak predvsem strukturno in ekonomsko utrjevanje svojih pozicij.
Takšna rekatolizacija v družbi izziva konfliktnost, kakor jo izziva tudi permanentno obračunavanje z revolucijo in komunizmom ter s komunistično kontinuiteto, ki po Peršinovem mnenju kaže, da slovenski katolicizem ostaja ujetnik preteklosti. Peršin nima nič proti revitalizaciji cerkve, razume tudi, da si prizadeva za najbolj ugoden družbeni status v okviru ustavnosti, problematična pa se mu zdi politična tendenca obnoviti arhaično družbeno strukturo in avtoritarno oblast. Njegovo svarilo je več kot umestno, saj se s takim modelom že soočamo v praksi.
Zabloda domobranstva
Slovenski katolicizem je bil in je politično konzervativen in Peršin se posveti tudi vzrokom za to, med katerimi v ospredje postavlja enačenje verske in narodne pripadnosti, torej slovenstva in katolicizma, na čemer temelji domačijski koncept družbe. To enačenje je vodilo in vodi v spopad s sekulariziranim delom moderne družbe, ki je vse večji. Peršin utemeljeno svari pred preobražanjem moderne družbe v domačijsko, zasluge za modernizacijo slovenske družbe pripisuje revoluciji, treba pa je reči, da kadar koli omenja njene zgodovinske pridobitve, opomni tudi na njen teror, najbrž da bi se izognil očitkom slepe pristranskosti.
Vseeno si upa iti še dlje in tvegati, da ga bodo cerkev in desničarji pribili na križ, ko zagovarjanje domobranstva označi za zablodo slovenskega katolicizma. Tako spomni, kako je škof Gregorij Rožman nagovarjal domobransko vojsko: »Vi slovenski domobranci ste na straži, da branite in čuvate ... sveta in svetla izročila in vero v Boga.«
Rožman je po porazu domobrance, umorjene v množičnih pobojih, označil za mučence, s čimer je po Peršinovem mnenju hotel tezo o sveti verski vojni teološko utemeljiti. To označitev danes ponavlja uradna cerkev. »Lažje je pač še naprej manipulirati z ideološko teološkimi oznakami, ki naj potolažijo verujoče, kot pa priznati svoj večinski delež krivde za zablodo domobranstva in za vnemarno prepustitev domobrancev njihovi usodi, kar je izrecna krivda vodilnega klera ljubljanske škofije. A zgodovinsko izkrivljeno in neevangeljsko je domobranski boj razlagati kot boj za krščansko vero, ker je bil to boj za ohranitev starega družbenega reda.«
Peršin dodaja, da legitimnost te protirevolucije ne bi bila sporna, če se ne bi vezala na okupatorski teror nad lastnim narodom. Takšen pogled na domobranstvo ne prihaja iz ust potomca komunista ali partizana, ampak od potomca domobranca. Njegova kritika je v prvi vrsti uperjena proti cerkvi, ki je zavedla vernike v bratomorni boj in jih potem še pustila na cedilu.
Grmičeva pot
Avtor ocenjuje, da so se slovenska katoliška teologija in ideologi katolicizma precej odmaknili od drugega vatikanskega koncila in slovenske pokoncilske teološke misli. V tem kontekstu se posebej posveti škofu Vekoslavu Grmiču. Zelo dobro predstavi tako njegovo osebnost kot njegovo teologijo ter njegovo umeščenost v socialistično družbenopolitično stvarnost.
Grmič je bil v vseh pogledih močna figura, ki je pustila pečat na cerkvi in teologiji. Bil je primeren človek tudi za cerkveno strukturo, dokler je vesoljno in tudi krajevno cerkev še preveval pokoncilski duh pod papežem Pavlom VI., ko pa je s prihodom Janeza Pavla II. začel zamirati, je cerkev Grmiča odrinila. Enako je storila oblast, ki je politično izrabljala njegovo naklonjenost socializmu. Ni bilo povsem jasno, zakaj je v to privolil in tudi Peršin navzlic dobremu poznavanju in pozneje tudi prijateljevanju z Grmičem na to vprašanje ne odgovori.
Posebno poglavje, posvečeno dr. Grmiču, ni smiselno le za to, ker je bistveno zaznamoval slovensko krščansko socialno misel, ampak tudi zato, ker je Grmičeva danes nalašč prezrta teologija vredna tako celovite predstavitve.
Obračun s preteklostjo
Ko Peršin ob koncu razmišlja o umestitvi cerkve v sodobno slovensko družbo, govori tudi o načinih, ki so po njegovem prepričanju primerni. Za začetek bi moralo vodstvo obračunati z napačnimi odločitvami cerkve v pretekli in še posebej polpretekli dobi. To bi pomirilo strasti v njenih vrstah in v družbi. Blagodejno bi deloval tudi spoštljiv odnos do sekularnosti družbe in drugačnih. Namesto kapitalu naj se cerkev posveča evangeliju, osredotoči naj se na duhovno področje. Če bi v drugih delih knjige drugače misleči od avtorja gotovo našli marsikaj, s čimer se ne bi strinjali, pa bi zmogli temu delu deklarativno pritrdili vsi: cerkvene strukture, verni in neverni. Da bi te misli zaživele, je utopično pričakovati.
Knjiga je dragocen prikaz zadnjega stoletja Slovencev skozi krščansko optiko in na svojstven način odstira pogled na slovensko družbo. Tristo strani je tudi za veščega bralca kar obsežno branje za tovrstno literaturo. Lahko bi bila za tretjino krajša in jedrnatejša, kajti skoraj toliko vsebine se ponavlja. To je verjetno neizogibno, kadar je avtor hkrati tudi urednik, sploh če v knjigi objavi že objavljene eseje, ki so morali biti vsak zase zaključena celota. To je moteče, a bistveno ne okrni dejstva, da o zanimivi temi piše razmišljujoč in vešč pisec.
