Robert Perišić o izgubljenih dušah tranzicije

V romanu zagrebškega pisatelja Roberta Perišića Naš človek na terenu spoznamo zgodbo glavnega junaka, ki ni niti glavni niti junak; v bistvu je reva in strahopetec, tako v odnosu do deset let mlajše punce, s katero živi, kot do svojega dela. Zaradi vztrajanja tete, ki ustrahuje celo sorodstvo, njenemu nečaku priskrbi službo vojnega dopisnika iz Iraka za časopis, pri katerem je urednik gospodarske redakcije. Ker iz Iraka prihajajo vse bolj blodni dopisi, potem pa še to ne, si začne izmišljevati članke iz Iraka. Tudi na zasebni ravni si zaplete življenje 
s punco in prijatelji, ogroža ga še teta, ki hoče vedeti, kje je njen nečak.­

Preden ste napisali roman Naš človek na terenu, ste se poskusili 
v drugih literarnih oblikah. Ali literat šele z romanom postane pravi pisatelj?

Ni nujno. So tudi pomembni literati, ki niso pisali romanov. Pri meni je to bil izziv. Taka proza namreč dopušča in omogoča
veliko več kot kratka zgodba. V bistvu je ta roman po ekonomiji besed celo bližje poeziji. Roman dopušča izlete v esej, komentar, kar sem precej izkoriščal. To je tekst, ki ima kar nekaj esejističnih elementov in ­komentarjev o tranzicijski družbi.

Roman ste pisali pet let in v njem temeljito analizirali hrvaško post tranzicijsko in povojno sedanjost. Kaj ste morali dati v
roman?

Dati sem moral obliko letom, ki so pravkar minila oziroma nekako še vedno trajajo ... Vedno je vprašanje, ko se opisuje nedavna preteklost, v kakšen diskurz naj se jo postavi. Na to se lahko gleda zelo fragmentarno, razmetano, kar je legitimno. Nekateri liki so postavljeni v situacije, ki so zanje težavne, in imajo do njih odpor, po drugi strani pa morajo sklepati kompromise. 
S temi liki sem hotel ujeti širši trenutek generacije od tridesetih do petdesetih let, ki so se v tem sistemu znašli, hkrati pa so do njega čutili nekakšen odpor. Kot pisatelj si ne ustvarjam iluzij, da je ta odpor resničen, večinoma je fiktiven.

Osnovni liki so neke vrste sodobni prototipi ljudi, ki morajo uspeti v novi kapitalistični družbi, polni priložnosti. Vendar večini to ne uspeva, imamo poslovneža brez dela, časopisnega urednika, ki je na teren poslal nenavadnega ­novinarja ...­

V romanu je nekaj humornih trenutkov, ki poudarjajo negotovost življenja in shizofrenijo dogajanja, ko se na koncu vse obrne na ekonomijo. To so osebe, ki se vztrajno želijo ukvarjati z umetnostjo, vendar jih vse peha v ekonomijo. Te razmere so resnične, so poudarjanje nečesa resničnega. Kulturniki se temu radi izogibajo, ker se nočejo mazati z ekonomsko platjo umetnosti. Njihovo stalno menjavanje vlog je tako smešno kot resnično. Poslovnež si v resnici ni želel biti poslovnež, novinar gospodarske redakcije si ni želel postati to, kar je. V moji generaciji se večina ljudi ukvarja s tistim, s čimer se ni hotela ukvarjati. Še posebej tisti, ki so končali ambiciozne­ humanistične študije in se zdaj ukvarjajo z banalnostmi. Všeč mi je, da sem v romanu predstavil tudi ekonomsko raven, saj je izšel tik pred gospodarsko krizo, v njem se že čuti prihajajoča negotovost. Ne bom dejal, da sem kaj takega predvideval ... danes bi nekatere stvari še bolj poudaril.

Naš človek na terenu je tudi roman o novinarstvu, medijih, politiki­ in manipulacijah.

Vse to je povezano. V romanu je predstavljen predvsem način, kako mediji oblikujejo javno mnenje. Vsakršna neustreznost z glavno smerjo tega podajanja se preprosto izključi in ignorira. Novinar v ­romanu, ki v Irak odide kot dopisnik, je precej drugačen. Njegovo pisanje je daleč od klasičnega novinarskega vojnega poročanja. Njegovih dopisov ni mogoče žanrsko določiti, pa vendar ...
niso slabi. Ampak česa takega skoraj ni mogoče objaviti v medijih. Hotel sem poudariti, da je novinarstvo ujeto v neke žanre in je skorajda nemogoče narediti kaj drugače. V novinarskem žanru je strogo določeno, kaj je pričakovano. Druga dimenzija medijske plati romana je dejansko potvarjanje prispevkov iz Iraka. Ker dopisnik pošilja zgolj neko zmešnjavo osebnih razmišljanj in vtisov, se urednik odloči in sam piše 'prava in pristna poročila' od našega dopisnika. Nihče ničesar ne posumi. Roman nekaterim omogoča nekoliko pokukati v ozadje­ delovanja medijev. Je tudi ­nekakšna desakralizacija vsemogočnih ­medijev.

V romanu je eden največjih konfliktov tisti med vasjo in mestom. Je težko pobegniti sorodstvu, ki si te vztrajno lasti?

Gre za pojav v družbah, ki so se šele nedavno urbanizirale, kolikor so se sploh. To sem vstavil kot humorni element, v bistvu je to zgodba, s katero sem hotel predstaviti nekoga, ki je mestni in ruralni človek hkrati. Na neki način se iz tega sicer norčuje ...
... vendar temu ne more ­ubežati ...­

Ne more se izogniti nekaterim elementom, še posebej ne tetki, ki je kot zver roparica in preži na vse in vsakogar. Tu se v določeni meri prepleta tudi zgodba med Balkanom in Evropo. Ta dvojnost ni povsem jasno opredeljena, ni mogoče, da bi bilo nekaj povsem mestnega, nekaj pa povsem vaškega. Tudi provinca je na pol urbanizirana, mesta pa na pol vaška. To je nekakšna satirična igra z miti o urbanizaciji in s strahom pred vasjo. V zadnjih dvajsetih letih se je to predstavljalo kot velika in resna razlika na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Nastaja skorajda politična razdelitev med urbanim in ruralnim. Ta dvojnost se mi je zdela zanimiv satirični element v romanu, vendar se v resničnosti to dogaja mnogim. Rad uporabim te like, ki včasih delujejo, kot da so padli z marsa.

Glavni junak, urednik, je upornik, ki ne ve več, kaj je pravi upor, in vse bolj postaja konformist. 
So se rockerski ideali izgubili?

Tu je predstavljena iluzija, ki jo imajo nekateri v glavi. Nič nimam proti temu. Ljudje so bili v mladosti alternativci, in rockerji, dejansko pa zdaj živijo v povsem konformističnem okolju. Še vedno so prepričani, da so nekaj drugega. Verjetno zaradi določenih pesmi, ki jim brenčijo med ušesi. Glavni junak je ironičen do svoje generacije, po drugi strani pa si želi biti realen in se prilagaja določenim situacijam. Ima punco, ki je generacijo mlajša in je protiglobalistično razpoložena, česar on nekako ne razume. Predstavljene so tri generacije, in sicer moja, nekoliko mlajša, ki ima rahlo drugačen pogled na svet, in generacija starejših, ki so odraščali v socializmu ali pa so bili celo del tistega sistema. Roman je bil končan leta 2007 in mislim, da prikazuje dober portret hrvaške tranzicije oziroma portret tranzicijskih držav v celoti.

Kako je bil roman sprejet na Hrvaškem? V njem je namreč obilo iskrenih misli o politikih, umetnikih, medijih, domovinski vojni,
Tuđmanu?

Bil je dokaj dobro sprejet, nekaj kritik je bilo evforičnih in nekaj drugačnih. Dobil je glavno nagrado Jutranjega lista in je bil leta 2008 prodajna uspešnica, kar sicer ni pogosto za tovrsten roman. Prodan je bil v štiri tisoč izvodih, kar je za hrvaške razmere veliko. Tudi bralci so ga dobro sprejeli. Še zdaj me ustavljajo in komentirajo like iz romana. Doslej je bil preveden v šest jezikov.

Slovenski bralec lahko brez težav­ najde vzporednice.

To me veseli, verjamem, da jih lahko ... Roman je domač tako Bolgarom kot Slovencem. Kot kaže, se je v teh deželah podobno prešlo iz socializma v kapitalizem. Sistemi so v socializmu zelo podobno delovali. Slovenija se je sicer izognila najhujšim oblikam šokterapije ...

... sicer pa ima tudi Evropska unija­ svoje šokterapije. In slej ko prej boste tudi vi v Evropski uniji. Zakaj bi bilo vam bolje?

Verjamem. (smeh) To so mi rekli tudi drugi. Saj ne, da reklamiram svoj roman ... Upam, da bodo slovenski bralci, ki mislijo, da živimo zelo različno, s pomočjo romana uvideli, da ni tako. Čeprav razlike obstajajo.