Tiskane izdaje
O Romih in Sintih so v javnosti dolgo veljale stereotipne
predstave, obarvane bodisi
z eksotiko bodisi z negativnimi predsodki. Danes precej ljudi, ki pripadajo tema dvema etničnima skupnostma, z nobenim od prej omenjenih stereotipov nima zveze. Zanimalo nas je, koliko je med Romi
in Sinti literatov in kako živa
je njihova literatura.
Romska književnost je postala zgodovinsko dejstvo šele v 20. stoletju, beremo v knjigi Zgodovina romske književnosti, ki sta jo lani izdala Rajko Djurić in Jožek Horvat - Muc pri Zvezi Romov Slovenije. Stoletja preganjanja in diskriminacije, ki so ju bili deležni, so naredila svoje.
Je pa med Romi že od nekdaj obstajalo ljudsko besedno ustvarjanje, obstajali so tudi posamezni pisci romskega porekla v različnih državah. V Španiji se je romska kri denimo pretakala po žilah pisatelja Miguela de Cervantesa Saavedre in pesnika Antonia Machade, v Angliji je ustvarjal religiozni pisec John Bunyan, v Rusiji pesnik Adam Tikno, v Srbiji in drugih državah nekdanje Jugoslavije so bili znani romski pisci Milan Begović, Nikolaj Velimirović in Velimir Živojinović - Massuka, v Romuniji Ion Budai-Deleanu, na Madžarskem Menyhért Lakatos in številni drugi.
Obstajajo tudi evropske države, v katerih o romski literarni ustvarjalnosti ni sledu: nekdanja DDR, Turčija, Grčija, Portugalska, Nizozemska, Belgija in Norveška. Avtorja še ugotavljata, da v romski besedni ustvarjalnosti v vseh državah prevladuje lirika, sledi ji proza, v zadnjem času je vse močnejša tudi dramatika.
Teme, ki tvorijo okostje romske književnosti, so težave romske zgodovine in družbene eksistence, vprašanje identitete in holokavsta. Rajko Djurić in Jožek Horvat - Muc opozarjata, da se zadnje čase pojavljajo tudi literarne študije o romski književnosti, kritiško pa še naprej ostaja brez pravega odmeva.
Romska ustvarjalnost
pri nas je živahna
Književnost Romov na Slovenskem se je začela pod okriljem Romani Union – Zveze Romov, ki je bila ustanovljena leta 1991 v Murski Soboti, beremo v knjigi. Leta 1994 so izdali prvi literarni zbornik Lunin prstan, njegova avtorja sta Jožek Horvat - Muc in Jože Livijen. Kot mlada Roma sta se bralcem predstavila s pesmimi oziroma
z dramskim besedilom Legenda. To je bila prva knjiga romskih ustvarjalcev v romskem jeziku, izdana je bila dvojezično, saj sta jo hotela približati tudi slovenskim bralcem. Jožek Horvat - Muc je pozneje izdal še kar nekaj dramskih del, pesniško zbirko in knjigo o razvoju romske skupnosti na Slovenskem Amaro Drom.
Od ostalih romskih literatov na slovenskih tleh so
v Zgodovini romske književnosti omenjeni še Romeo Horvat - Popo, Slobodan Nezirović, ki je med drugim pripravil izdajo romskih pravljic, Stanko Baranja - Muri, Imer Traja Brizani, ki je pripravil več knjig pesmi za otroke, pa Jelenka Kovačič, Mladenka Šarkezi, Marina in Madalina Brezar, Bogdan Miklič, Rajko Šajnovič in Jože Livijen.
Sintski dialekt
prepovedan v javnosti
Pred nedavnim je drobno knjižico poezije izdal Rinaldo Diricchardi Muzga, njen naslov je Romane Htaj Sintatikhes Ghilja – ciganska poezija, romske in sintske pesmi. Ta gospod izhaja iz plemena gorenjskih Sintov in pravi, da je njegova družina družina glasbenikov, rojen pa je bil
v ciganskem vagonu, saj so se pred petdesetimi leti še selili iz kraja v kraj po vsej Jugoslaviji.
Treba je povedati, da se Sinti ne enačijo z Romi, tudi nočejo, da jih kdo tako imenuje, priznavajo samo izraza Sint in Cigan. Živijo na Gorenjskem, še kakih 130 jih je (tako malo zato, ker so bili med drugo svetovno vojno žrtve holokavsta), in so integrirani v slovensko kulturo. Živijo po blokih, preživljajo pa se z vrtiljaki in cirkusi, s katerimi gostujejo na različnih koncih Slovenije.
Razlika med njimi in Romi je v tem, da so v Evropo prišli pred Romi, njihova poselitvena pot je bila severna. Govorijo svoj dialekt sintatkhes, vendar ga ne uporabljajo javno, temveč samo v medsebojnih pogovorih. Diricchardi je povedal, da so tako sklenili na kongresu Sintov po drugi svetovni vojni. Bali so se namreč še kakega pogroma, če bi bilo javno preveč očitno, kakšnega porekla so.
Od slovenskih Sintov literarno ustvarja samo Diricchardi (iz navedenega vzroka ne v svojem jeziku), pa tudi v tujini je literatov med Sinti malo. Veliko več je ustnega pesniškega in pripovednega izročila. Diricchardi poudarja, da jim je bolj kot literatura blizu glasba. Gorenjski Sinti so odlični glasbeniki, v njihovih orkestrih se poleg violin in kitar slišijo tudi citre, njihov melos pa je precej drugačen od melosa prekmurskih Romov.
Še vedno nemirna
ciganska duša
Rinaldo Diricchardi Muzga je doštudiral teologijo, nato končal magisterij, trenutno pa je vpisan na doktorski študij Etnični študiji in migracije – področje romologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Je tudi radijski napovedovalec in novinar, urednik oddaj s področja indijske etnične skupnosti v Sloveniji. Njegova knjiga poezije je večjezična – pesmi so napisane v slovenščini in prevedene v več romskih dialektov, nekaj tudi v angleščino.
Zakaj več romskih dialektov? Zato, ker en sam romski jezik ne obstaja. Diricchardi pravi, da obstaja sedem ciganskih jezikovnih skupin, dvanajst dialektalnih skupin in več kot šestdeset subdialekalnih skupin, zato nihče ne more trditi, da zna romsko, zna samo enega ali več dialektov. Prevod svoje poezije je zaupal Harisu Tahiroviću, ki obvlada več romskih dialektov, predvsem takih, ki jih razumejo balkanski Romi.
Diricchardi pravi, da so njegove pesmi globoko lirične, izražajo njegovo vero v katoliškega Boga, govorijo o sintski zgodovini in o življenju potujočih Sintov, v njih je nostalgija po otroštvu in mladosti. Jasno kažejo tudi na njegov nemirni duh, saj se kljub integraciji v slovensko skupnost v njem še vedno pretaka ciganska kri, zaradi katere nima obstanka... Je pa njegova poezija tudi filozofska, eksistencialistična, s teološkim in soteriološkim ozadjem.
Pravi, da ima še veliko neobjav-ljenih pesmi, vsaj še za pet zbirk, vendar nobena založba v ciganski poeziji ne vidi komercialnega interesa, zato čaka na odjugo. Zelo malo interesa zanjo je tudi v širši javnosti, saj se Slovenci predstavitev knjig ciganskih avtorjev nočejo udeleževati.
Tekla bo kri
Diricchardi je tudi avtor znanstvene monografije o gorenjskih Sintih Kraintike sinti estraiharia (Avstrijsko-slovenski Sinti). Izdaja je bila načrtovana za letošnji september, vendar so se zadeve zapletle. Ker denarja za izdajo ni imel, se je Diricchardi obrnil na Romski informacijski center Slovenije – Anglunipe ter Zvezo romske skupnosti Slovenije – Umbrella.
Nekatere člane sintske skupnosti je to sodelovanje z Romi (z njimi namreč nočejo imeti nič) tako razburilo, da so grozili, da bo tekla kri, če knjiga izide. Trdili so tudi, da si je Diricchardi samovoljno prilastil material, objavljen v knjigi. Na koncu je nekaj izvodov knjige vseeno izšlo (za Nuk, nizozemsko ambasado, ki je bila sponzor projekta, in arhiv), ostali del naklade bodo natisnili, ko bo pravi čas, pravi Diricchardi.
Druga njegova znanstvena publikacija, ki je izšla to jesen pri Romskem informacijskem centru Slovenije Anglunipe, nosi naslov Tudi Bog je umaknil svoj pogled od Ciganov/Romov. V njej avtor predstavi prihod Ciganov in Romov v Evropo ter njihovo osemstoletno preganjanje na stari celini s poudarkom na holokavstu.
