S Čebelicami nad nočne strahove in butalsko neumnost

Spet so pribrenčale štiri Čebelice, knjižice malega formata, ki že skoraj šest desetletij prinašajo kakovostne in raznolike­ slikanice za najmlajše bralce. Izšle so pri Mladinski knjigi v uredništvu Andreja Ilca.

Kitty Crowther je belgijska ustvarjalka, rojena leta 1970. Ustvarila je že okoli 35 avtorskih otroških knjig in ilustrirala več zgodb in pravljic, ki so jih napisali drugi pisatelji, denimo zgodbe pri nas dobro znanega Toona Tellegena. Pravijo, da njen likovni stil temelji na spontanosti, hvalijo pa jo kot mojstrico linije in atmosfere.

Tematsko izbira težje aspekte otroškega življenja, kot so družinska kriza, osamljenost in strah, vendar jih vedno preplete z blagim humorjem in melanholijo, tako da se mladi bralci lažje soočijo z njimi. Leta 2010 je za svoje delo prejela prestižno nagrado Astrid Lindgren.

V slovenščini se prvič predstavlja z zgodbico Škrt škrt kra čof o žabčku, ki ga je zvečer v postelji neznansko strah in se ne da prepričati, da pod njegovo posteljo ni nikogar. Žabji očka nazadnje sinu pokaže, od kod prihajajo glasovi, ki ga plašijo, in ga s tem pomiri.

Ilustracije so pospremljene s kratkim besedilom, stavkom ali dvema, kar otrokom omogoča, da zlahka sledijo zgodbi. Njena kakovost je tudi, da je dovolj preprosta, tako da jo lahko spremljajo najmlajši, stari dve leti ali tri, hkrati pa je nadgrajena z bolj zahtevnimi poudarki, tako da je privlačna tudi za starejše otroke. Ker gre za nočno dogajanje, so slike polne temačnih senc, v katerih zažarijo živo zelena, vpadljiva rdeča in vpadljivo rumena barva bitij in predmetov.

Za Bojano Dimitrovski pri nas še nismo slišali, kot je razumeti, pa gre za mlajšo ilustratorko iz Beograda. Rasla je med platni, čopiči in paletami, saj so tudi njeni starši po poklicu umetniki. Med drugim je živela v Kanadi, kjer se je učila računalniške grafike, veliko je objavljala tudi v revijah, sodelovala v kampanjah in drugih projektih.

Slikanico Kako je Vilko vzljubil zimo je ustvarila s pisateljico Dano Todorović. Glavni junak je prikupen tigrast maček, ki se je nekega dne prebudil in videl, da je ponoči zapadel sneg. Ker mu mraz ni pogodu in ker meni, da imajo mačke pravico do poštenega spanca,­ bi zimo najraje preskočil, a mu nagajivi in glasni kolegi, ki se predajajo zimskim radostim, ne dajo miru.

Ne preostane mu drugega, kot da se jim pridruži. Slikarski stil Bojane Dimitrovski je mehek, nežen, prijazen, kar nekako zapleten v sanjsko mačjo prejo, po drugi strani pa se v zunanjih obrisih drži realistične osnove. Poleg ljubkosti likov navdušuje živahna barvna paleta, ki jo uporablja ilustratorka.

Drugi dve knjigi iz letošnjega paketa Čebelic sta delo domačih avtorjev. Za prvo sta zaslužni pisateljica Cvetka Sokolov, avtorica knjig, kot so Rdeča hiša, Ah, ti zdravniki in Ponoči nikoli ne veš, in ilustratorka Polona Lovšin, ki je znana po slikanicah, kot sta Bobek in barčica, Medved išče pestunjo itd. Njuna slikanica Kaj, le kaj je to? je zbirka ugank o najrazličnejših stvareh, od pomladnih zvončkov in trobentic do božičkov in novoletnih smrečic, vsekakor takih, ki spadajo v otroški svet.

Uganke so napisane v rimah, lepo zveneče, otroka vabijo, naj išče odgovore nanje. Tudi ilustracije Polone Lovšin so zanimive, saj z barvami poudari tisto, kar je odgovor na uganko, vse ostalo pa ostaja v sivih tonih v ozadju. So razgibane, imajo nekaj dramatičnega tona, pa tudi veliko nežnosti in ljubkosti.

Pri četrti slikanici so pri Mladinski knjigi posegli v slovensko literarno zakladnico. Gre za eno najboljših humorističnih besedil, kar jih imamo – za Butalce Frana Milčinskega. To besedilo, ki smeši človeško neumnost, je vedno aktualno, danes pa še toliko bolj.

To pot so ponovno izdali butalsko zgodbo o grbu, in sicer z ilustracijami Damijana Stepančiča. Ta se je odločil za duhovit in razgiban, sodoben stripovski stil, za živahne barve pa za groteskno oblikovanje likov in še kak drug originalen prijem.

Knjiga nosi naslov Butalski grb, glavni problem pa je v tem, da so Butalci za emblem hoteli postaviti zmaja, ki pa je bil bolj podoben biku, kar je pri sosednjih Tepanjcih seveda izzvalo veliko posmeha. Vizualno imamo torej opravka z netradicionalnimi Butalci, vsebinsko pa ostajajo zvesti sebi in svoji omejeni pameti.