S Stritarjevo nagrajenko Ano Geršak o grešnih kozlih

»Zdi se mi, da bo zdaj vsaka naslednja kritika bolj pod drobnogledom,« pravi mlada kritičarka Ana Geršak.

Objavljeno
13. julij 2011 08.16
Posodobljeno
13. julij 2011 08.57
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Zase trdi, da je »zelo dolgočasen knjižni molj«, da je povsem zadovoljna v svoji sobi s svojimi knjigami in da ji je vse ostalo, vključno z intervjuji, odveč. Kljub temu smo iz Ane Geršak, študentke francoščine in ruščine, mlade kritičarke – knjižne ocene objavlja v Literaturi, Pogledih, Sodobnosti, na airBeletrini in še kje – izbezali nekaj odgovorov na vprašanja, ki zadevajo njeno delo. Pred nedavnim ji je Društvo slovenskih pisateljev namreč podelilo Stritarjevo nagrado, s katero opozarja na mlade perspektivne kritike.

Zakaj se mlad človek odloči za poklic literarnega kritika?

Ker se mu to zgodi. Ali pa, ker mu drugi nadenejo ta naziv. Sama sem najprej pisala Robne zapise pri reviji Literatura, nato pa se bolj kot ne po naključju prijavila na Literaturino delavnico literarne kritike pod mentorstvom Urbana Vovka. To je bila dobra odskočna deska. Imeli smo zares odličnega mentorja, ki nas je spodbujal k pisanju daljših tekstov, kritiškim komentarjem so sledila soočanja z avtorjem in njegovim odzivom na naše zapise. Tako smo se učili zagovarjati svoja stališča, kar pride zmeraj prav, posebno pri pisanju kritiških besedil.

Ali drži, da je medijev, ki objavljajo literarne kritike, vedno manj?

Medijev je dovolj, če veš, kje iskati, res pa je, da se v vseh pojavljamo eni in isti. Razlog, da delamo na različnih koncih, je verjetno pri večini enak – pisanje kritik prinaša slab zaslužek.

Matej Bogataj je v nekem intervjuju povedal, da je na uro plačan slabše kot čistilka, saj je treba upoštevati, da kritik za prebiranje kakega res debelega 'špeha' porabi tudi deset ur in več.

Drži. Pravi špehi so sicer danes bolj redki, toda pri knjigi debelina ni nujno sorazmerna s 'težavnostjo' branja. To je gotovo eden močnejših razlogov, da mnogi, ki začnejo pisati literarne kritike, kmalu odnehajo. Matej Bogataj je verjetno edini, ki že leta vztraja na svobodi, vsaj sama ne poznam nobenega drugega. Vsi ostali kritiki starejše generacije oziroma taki, ki že nekaj časa pišejo, imajo nekje varno službo, pisanje kritik jim predstavlja postransko dejavnost. Mlajši oziroma taki, ki nimamo varnega institucionalnega zavetja, smo se prisiljeni razdajati na več koncev, da preživimo, kar ne velja samo za pisce kritik, ampak za mlade nasploh.

V komentarju ob Stritarjevi ­nagradi ste dejali, da je razpravljati­ o metodah kritike naporno in ­nesmiselno. Zakaj?

Kritiška metodologija je raznovrstna, pristopov pa toliko, kolikor je 'poklicnih bralcev'. Vsak izbere način branja, ki mu najbolj ustreza, najsi je to izrazito osebna pozicija, impresionistični zapis ali objektivistična maska. In dalje: branje skozi filozofsko, sociološko, strukturalistično ali, zakaj pa ne, ideološko perspektivo. Težko bi bilo torej določiti, kateri pristop je najboljši ali univerzalno učinkovit. Pisanje kritik razumem predvsem kot praktično delo na določenem besedilu. Zdi se mi, da je glavni objektivni kriterij pri tem še zmeraj notranji ustroj besedila, vprašanje, ali je vse na svojem mestu, kako zadeva deluje in ali sploh deluje kot celota.

Ali pogrešate kakšno avtoriteto na kritiškem področju, kot jo je nekoč predstavljal Josip Vidmar? Da bi nekdo pokazal 'pravo smer'?

Niti ne. Ljubša mi je pluralnost mnenj, saj ne glede na nesoglasja vedno priplavajo na površje tista dela, ki so zares dobra oziroma si zaslužijo več pozornosti od ostalih. Res pa je, da bi prisotnost avtoritete marsikaj olajšala, saj bi imeli vrhovnega sodnika in grešnega kozla v eni osebi, na katerega bi se vsi sklicevali in ga obenem zanikali. Morda bi to celo spodbudilo razprave o določenem delu. To danes manjka.

Ste že imeli kakšno neprijetno bližnje srečanje z avtorjem, ki se ni strinjal z vašo oceno svojega dela?

Se je zgodilo, ampak ne zaradi kritike, temveč zaradi nekega zapisa­ v Bukli. Namesto vsebinske predstavitve sem po avtorjevem mnenju oblikovala preveč pristransko besedilo, kar mu ni bilo všeč, zato mi je, prek posrednikov, poslal e-sporočilo z zelo slikovito izraženim nestrinjanjem. To je po svoje dobro, vsak odziv je boljši od popolne neodzivnosti. Tako vsaj veš, da te nekdo bere.

Kakšna je trenutno po vašem mnenju slovenska literarna ­pokrajina?

Glede na to, kar preberem, se mi zdi pestra in prepoznavno slovenska, to zadnje v pozitivnem in negativnem smislu. Na neki način se vračata jezikovno in stilno eksperimentiranje, recimo ekspresionistični slog v Zmagoslavju podgan Milana Dekleve ali izumljanje pogovornega jezika v delih Andreja E. Skubica, Lucije Stepančič in podobnih. Nekaj je takih, ki ustvarjajo svojo verzijo fantastike, na primer Vesna Lemaič, Nejc Gazvoda ali Sebastijan Pregelj. To je le del vsega, toda zanimivejši del.

Zakaj je po vašem mnenju do zdaj Stritarjevo nagrado dobilo ­veliko več žensk kot moških?

Verjetno zato, ker si moški najdejo­ bolj dobičkonosne poklice.

Je nagrada spodbuda za nadaljnje­ delo?

Običajno je spodbuda in breme. Zdi se mi, da bo zdaj vsaka naslednja kritika bolj pod drobnogledom. Mogoče je to le samovšečen občutek.

In cilji za prihodnost?

Skrajni čas je, da se rešim študija. Pisanje kritik za zdaj še ni postalo rutinsko, še zmeraj se mi zdi dokaj zabavno početje. Kaj bo prinesel ­jutri, bomo videli jutri.