Tiskane izdaje
V naravi stvari je, da ima pisatelj o usodi svoje literature, napisanih knjigah torej, malo oprijemljivih informacij – praviloma o številčnosti svojega bralskega občinstva, še manj pa o njihovi človeški in vrednotenjski podobi, ve komaj kaj.
Pri tem mu tudi vsevedni cobiss ni kaj prida v pomoč. Usoda njegovih knjig na drugi strani sten, ki mu zagotavljajo ustvarjalni mir, je njemu samemu neznanka.
Izrabljam priložnost, ki jo ponuja premišljevanje ob pisateljevi 80-letnici, da zapišem drobec tega, kako je njegova literatura segla do mene in kako biva z mano.
Debelo laž bi zasnoval, če bi zapisal naslov knjige in za povrh še leto, ko sem v bralski zbranosti ali vsaj literarni uporabniški drži prvič vzel v roke katero izmed literarnih besedil Marjana Kolarja, slovenskega pisatelja.
Zagotovo pa drži, da sem zanj slišal v svojih ravenskih dijaških gimnazijskih letih, a ne vem zagotovo, od koga – moja srednješolska petletka je bila obšolsko sila naporna, zato je ključ do odklepanja te zagonetke izgubljen. No, o Marjanu Kolarju, pravzaprav o tem, da imamo na Ravnah živega pisatelja, me je prvi informiral ali Tone Sušnik ali pa Janez Mrdavšič, profesorja in moja učitelja slovenščine.
Morebiti pa sta to storila oba in to bo najbrž najbližje resnici. To je bila namreč še učna doba, ko se o literaturi in umetnosti na sploh še nis(m)o ženirali govoriti in o njiju misliti kot o nebodijutreba, kar je postala kasnejša mainstrimovska drža neoliberalizma in obetanih materialnih nebes.
Naš učni čas druge polovice najstniških let še tudi ni bil zavezan predpisanim katalogom znanj in učiteljem je bilo dovoljeno, da so v skladu s svojo vednostjo, etosom in razumevanjem likanja mladega človeka ponudili v pomoč pri formiranju marsikateri domačijski oprimek. Zato je bilo povsem običajno, da smo pri pouku slovenščine govorili tudi o Leopoldu Suhodolčanu, o Mladju in mladjevcih onstran meje, o bukovnikih, o Mešku, da o Prežihu ne govorim. Skratka – o koroškem literarnem utripu. Tako tudi o Marjanu Kolarju, pisatelju.
Ostrina fabriškega urednika
No, prepričan sem, da je bil poseben razlog za moje prvo šolsko razgovarjanje o Kolarjevi literaturi izid romana Išči poldan (1967), zakaj živeli smo čas, ko je bil izid knjige še (praznični) dogodek in se je še vedelo, kako in zakaj ter komu diši tiskarska barva. (Ah, nostalgija!) Resnici na ljubo pa moram zapisati, da v razredu nismo ničesar vedeli o Kolarjevem dotedanjem literarnem delovanju, recimo o črtici – eseju Osamelec, ki je izšla v ravenskem gimnazijskem glasilu Nova brazda (kasneje preimenovano v Vresje).
Tekst je povzročil avtorjevo politično obsodbo in ga zaznamoval kot bodočega oporečniškega intelektualca. Tudi nisem ničesar slišal in vedel o njegovi prozi Nepravilni trikotnik s pojasnilom (Revija 57, objava leta 1958).
Moj čas za branje Kolarjeve lucidne, satirične, družbenokritične, eksistencialistične, temeljna bivanjska vprašanja zastavljajoče, od marsičesa osvobajajoče literature je šele prihajal. Sicer pa je bilo to obdobje, ko smo bili vzgajani v mehki socialistični vati, a se je v njej tu pa tam že pojavil kakšen oster kot, toda neudobnost tovrstnih spoznanj so nam hitro omilile velike besede o svobodi, enakosti, delavskem samoupravljanju …
Rekli smo, da se lahko samo bedak stepe s takšnim kruhom in besedo oporečništvo smo komaj znali izgovoriti, kaj šele, da bi ga znali prakticirati. Tako smo preganjali dvome, zakaj naučeni smo bili, da kritičnost pravzaprav pomeni sovraštvo do domovine – ta pa je bila svetinja in bog ne daj, opljuvati jo.
Kolarjeve ostrine (tako mislim danes) se je državna in lokalna vrhuška osvobodila tako, da ga je osamila kot fabriškega urednika glasil, kar pa seveda ni omililo njegove ostrine pogleda in natančnosti uvida v marsikatero lego samoupravljalskega proletarca ali koga drugega sredi po svoje živahnega družbenega brbotanja. Po svoje kar štrli iz njegove življenjske zgodbe zaznamovanost z osamelcem, ki se je je lotil pri 18. letih in jo zašpilil z neologizmom/kolarizmom samovnjak v Robinzonovi zastavi (Cerdonis, 2005).
Jole je bil v resnici tovariš Adi
Moje prvo pravo srečanje s Kolarjevo literaturo je bilo branje njegovega romana Zvezde in križi (1979). Prepoznaven kronotop, kot se za romaneskni čas in prostor reče dandanašnji. Odpiranje novih pogledov (in dilem) v zvezi s časom, ki se je dolgo zdel nedotakljiv (pustimo ob strani pisce in bralce, ki so zmogli čez črno-bele ideološke in zgodovinske plotove že prej).
Roman ključ, ki je v literarnem jeziku brezkompromisno govoril o živih ljudeh (če za tukajšnjo rabo izpostavim samo avtorjevega brata, ki je s svojo zgodbo najvznemirljivejši romaneskni lik v Zvezdah in križih), saj smo v mestu vedeli, da je književni Jole v resnici tovariš Adi, ki si že leta služi kruh na slovenjgraškem gozdnem gospodarstvu.
Tako smo v živo prepoznavali, da literatura ob svoji zgodbi živi še neko drugo življenje, ki se vzpostavlja med literarno fikcijo, naročeno resničnostjo in dejanskostjo. In vse to je veljalo za Kolarjev »veliki« (med)vojni tekst. Nisem prepričan, če je slovenska književna kritika odmerila temu besedilu pravo (če sploh kakšno) mesto na literarnozgodovinski s koncem zaenkrat še ne zamejeni daljici.
Kot srednješolski učitelj (čeprav avtorja ni v katalogu znanj za slovenščino) z Marjanom Kolarjem pred svojim razrednim občinstvom v vsakem novem generacijskem štiriletnem ciklusu tu pa tam vendarle postojim. Zagotovo takrat, ko bodočim izobražencem skušam v popotnico ponuditi kakšen domačijski »grif«, da bi jim bilo ne samo razgledovanje po tujini, ampak tudi življenje drugod lažje, trdnejše in samospoštljivo. Dam jim vedeti, da je avtor pomemben del živega literarnega utripa na (slovenskem) Koroškem.
Otroci svojih pradedov
Od njegove literature mi za šolsko rabo še najbolj pride prav Kolarjeva (tako jo imenujejo) humoreska Samomor v nebesih. Praviloma jim jo ponudim (s povzetkom) v razmislek kot protiutež po napornem Dantejev Peklu in grofu Ugolinu ali pa po Sartrovih Zaprtih vratih. Namreč – večina mojih dijakov ima do svoje veroizpovedi, milo rečeno, vsaj čudno razmerje.
Sram jih je priznati, kaj so, o stvareh svoje vere sploh niso ali so zelo slabo obveščeni/podučeni, edina spretnost, ki jo premorejo, pa je ataka na tiste, ki si nepetrovsko upajo priznati, da verujujejo. Po drobcu peklenskih muk, ki jih slišijo od Danteja in vidijo z Vergilom, preberejo pa z besedami Ines, Estelle in Garcina, in po soočenju s »skušnjo« Kolarjevega Majerja jih vsaj posredno prisilim, da vzamejo v zakup ne le razmislek o onostranstvih, pač pa o človečnosti, pravičnosti, odgovornosti ... Ne gre mi za vprašanje religioznosti, ampak za poskus dijaškega kritičnega razmisleka (o čem že?).
Praviloma je njihova reakcija zasnovana na prvo žogo – razred se v skladu s slovensko prislovično dihotomojo ideološko polarizira: ni težko prepoznati, s kakšno privoščljivostjo verujoči pogledujejo v ne(je)vernike in s kakšnim posmehljivim sarkazmom ateisti pregledujejo verujoče. Na tej stopnici se njihov vstop v temeljne stvari tudi konča – in nikoli ne vem, kakšen smisel je še karkoli priložiti k njihovi osebni rasti, saj se zdi, da so absolutno v oblasti nacionalno predzavednega. Otroci svojih pradedov pač.
V Založbi Cerdonis sem bil kot član uredniškega odbora s Kolarjevo literaturo v posrednem stiku pri treh edicijah (zbirka kratke proze Sveto sivo življenje, 2003, in romana Prekrstitve, 2004, ter Robinzonova zastava, 2005), za slovensko publicistiko sem uspel prispevati tudi kakšen zapis o našem pisatelju s Koroške. In to bi bilo vse, če se mi ne bi zdelo potrebno dodati še naslednje, kar bo nanizanko tega zapisa vrnilo v njen začetek.
Koroški osamelec
S samovnjakom Marjanom Kolarjem sva se v živo v teh skoraj za pol stoletja letih, odkar vem zanj, uspela srečati menda le trikrat: ko je vodil razgovor s sodelujočimi na Festivalu mlade literature Urška, na predstavitvi njegovega romana v knjižnici na Ravnah in ko sem z njim opravil razgovor v slovenjgraški Meškovi knjižnici.
Tako je s tem koroškim osamelcem. Med najinima domoma zagotovo ni več kot pet kilometrov zračne razdalje, a vedno je bil kakšen preveč za živo besedo. Samovnjak.
Kolar že od 1951 zavezuje z zapisano besedo, ne govorjeno.
In tako je na moji mizi odložena in za branje pripravljena njegova zadnja knjiga (Moji mimohodi, Kulturno društvo Mohorjan, Prevalje 2013). Zato s tu zastavljenim zgodba še sploh ni končana.
