Schwentnerjev nagrajenec Marij Maver: koliko Slovencev še ve za nas?

Utemeljitev letošnje Schwentnerjeve nagrade za življenjski opus v založništvu, ki so jo podelili ob začetku slovenskega­ knjižnega sejma na začetku meseca, je bila obsežna in zaležna, o lavreatu Mariju Mavru iz Trsta je bilo treba povedati­ veliko. Tudi počel je nagrajenec doslej marsikaj in ne le založniškega.

Maver se je rodil januarja 1937 
v Trstu in tam še vedno živi. Po končanem učiteljišču je študiral leposlovne vede na Pedagoški fakulteti v Trstu, nekaj let je po-učeval slovenščino, zgodovino in zemljepis ter italijanščino na nižjih srednjih šolah na Tržaškem, pri Sv. Ivanu in na Opčinah, leta 1969 pa se je prijavil na razpis za urednika slovenskih govorjenih sporedov na Radiu Trsta A in tam ostal do upokojitve. Od leta 1967 je bil odgovorni urednik tržaške Mladike, od 1969. predsednik Slovenske prosvete, pod okriljem katere poleg revije in založbe, ki je letos praznovala petdeset let delovanja (ob tej priložnosti je bila v Narodni in univerzitetni knjižnici od srede novembra do srede decembra na ogled razstava Mladikinih izdaj, izšla je tudi Bibliografija vseh dosedanjih Mladikinih publikacij), deluje tudi Društvo slovenskih izobražencev, ki organizira srečanja 
v Dragi pri Opčinah.

Od začetka, torej od leta 1976, je bil Maver sodelavec Sveta slovenskih organizacij (SSO), ki povezuje vse slovenske katoliško in demokratično usmerjene organizacije, bil je med njegovimi ustanovitelji in član osrednjega odbora, več let tudi njegov predsednik na Tržaškem. Kot tak je večkrat zastopal SSO pri raznih skupnih nastopih tako v Italiji kot v Sloveniji, pa tudi v ustanovah, med ostalimi zadolžitvami je bil član Društva slovensko gledališče. Od leta 1982 je Maver član komisije literarne nagrade vstajenje v Trstu. Objavljal je pesmi, črtice in novele v Literarnih vajah, Utripih in Mladiki.

Marij Maver, so zapisali podeljevalci Schwentnerjeve nagrade, je zgleden lik slovenskega kulturnika v zamejski skupnosti, ki igra vidno vlogo v manjšinskem javnem življenju, vseskozi je prisoten na različnih področjih delovanja, obenem pa nikoli ne sili v ospredje. Žene ga v prvi vrsti predanost slovenstvu, predvsem pa velik čut odgovornosti, s katerim se loteva vsake pobude ter jo spremlja kritično, če je treba tudi odklonilno in brez znakov omahovanja, v duhu pravila: smo v igri in moramo držati do konca. To svojo osnovno in temeljno držo neutrudno zagovarja bolj z delom kot z besedami. Tudi svoji literarni ustvarjalnosti se je že zgodaj odrekel zato, da bi se bolj intenzivno posvetil organiziranju raznih pobud na področju kulture, politike in založništva.

Po smrti profesorja Jožeta Peterlina je Marij Maver 1976. leta prevzel glavno uredništvo revije Mladika, ki je pod njegovim vodstvom postala konstanta v slovenskem zamejskem kulturnem prostoru, danes pa predstavlja eno od najstarejših revij; Maver ima veliko zaslug, da ta revija še danes, torej že 55. leto, redno izhaja. Založba Mladika se je razvila v profesionalno ustanovo, ki se je izkazala v slovenskem prostoru. Leta 1972 je Maver dal pobudo za literarni natečaj za prozo in poezijo, ki ga revija razpisuje že štirideset let, leta 2003 je sprožil zamisel o skupnem nastopu zamejskih založb Mladika, ZTT in Novi Matajur na knjižnem sejmu v Ljubljani pod geslom Slovenska knjiga v Italiji. – Postavili smo mu nekaj vprašanj.

Gospod Maver, v kakšnih pogojih deluje slovensko tržaško (in sploh zamejsko) založništvo te čase? Kje so največje težave, kakšni so upi in strahovi, kaj kaže pogled 
v prihodnost?

Prva skrb naše založbe je tiskati knjige za slovenske bralce v zamejstvu in nuditi možnost našim avtorjem priti do založnika. Skrb za slovenski trg ali za posredovanje slovenskih avtorjev v prevodih na italijanski trg je v drugem planu. Zato so vsi naši upi in strahovi predvsem vezani na naše zamejstvo. Bo tu, na tem skrajnem robu slovenstva, naš narod še čvrst in zaveden? Bo bral slovenske knjige? Bo hodil v slovensko gledališče? Se bo zanimal za slovensko kulturo, bo poslušal slovenski radio, gledal slovensko televizijo? Padec meje nam je vlil veliko upanja in veselja. Odprl nam je vrata v Slovenijo, kamor vedno raje zahajamo. Toda koliko slovenskih državljanov še ve za nas?

Schwentnerjeva nagrada je slovensko javnost opozorila tudi na to, da je biti slovenski založnik v Trstu nekaj veliko bolj zahtevnega, kot bi si lahko mislili. Kaj lahko poveste o tej plati svojega delovanja?

Slovenski založnik v Trstu ne gre v ta poklic zato, da bi obogatel. Pri nas je še veliko prostovoljnega dela in narodnoobrambnih nagibov iz ljubezni do slovenske besede in slovenske kulture. Sam sem bil vse življenje založnik samo kot ljubitelj, amater. Kruh sem si služil najprej kot profesor na slovenski šoli in potem kot urednik na slovenskem radiu. Urejanje revije in knjig pri Mladiki je bilo delo, ki sem ga opravljal v prostem času. Marsikdo v Sloveniji tega ne razume in težko verjame, da je tako.

Kako v Trstu sprejemate in spremljate veliki imeni Pahor in Rebula in seveda tudi početje drugih vidnih avtorjev, Košute, Jelinčiča, kakšen je njun simbolni pomen? Nas nevedne lahko opozorite, na katera nova imena bodimo pozorni?

Pahor in Rebula sta praktično ves povojni čas najelitnejša predstavnika naše literature. Onadva sta 
v literaturi to, kar so v slikarstvu Spacal, Černigoj, Mušič, Grom in kar je v glasbi in v jezikoslovju Pavle Merkù. To so imena, ki nekaj štejejo v slovenskem kulturnem svetu, pa tudi v italijanskih krogih in v tujini. Toda to niso edina imena, ki nas danes predstavljajo. Sami ste omenili Košuto in Jelinčiča.­ Lahko bi dodali še nekaj drugih: pesnico Bruno Marijo Pertot mora slovenska literarna zgodovina še odkriti, kakor še ni odkrila Ljubke Šorli. Med mladimi sta zanimiva David Bandelj in Vilma Purič. Evelina Umek je v slovensko literaturo prinesla nove travme, podobne tistim, ki jih je doživela pisateljica in urednica Marica Nadlišek na začetku prejšnjega stoletja. – Slovenska književnost v zamejstvu je živa, resna, morda za osrednjo Slovenijo nekoliko preveč resna in tradicionalna, toda resen in težak je tudi naš položaj, ki nam jemlje veselje do eksperimentiranja.

Na kaj ste pomislili ob obvestilu, da vam namenjajo letošnjo Schwentnerjevo nagrado?

Pomislil sem na prijatelje, ki cenijo naše delo in ga upoštevajo. Brez njih bi se pogled ustavil na Fernetičih in bi nagrade ne prejel.