Seks na eks 
in druge malenkosti v novem romanu Lucije Stepančič

Svoj novi roman Lucija Stepančič začenja s stavkom: »Danes bom srečala Davorja, ki me bo okužil z aidsom...«

Objavljeno
20. julij 2011 09.38
Posodobljeno
20. julij 2011 12.08
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Že po stavku, ki začenja zgodbo – »Danes bom srečala Davorja, ki me bo okužil z aidsom...« –, ni težko ugotoviti, 
da je V četrtek ob šestih, romaneskni prvenec Lucije Stepančič, sicer avtorice dveh zbirk kratke proze, pesniške zbirke in izbora kritik, imenitno nadaljevanje zbirke petih zgodb Prasec pa tak izpred treh let. Takrat sem ugotavljal, da je knjigo težko brati tiho, ker izziva neustavljiv krohot, povsem enako mislim tudi o tem romanu. Bralcem avtoričine proze bo tematsko obzorje 
V četrtek ob šestih verjetno delovalo dokaj znano, že uporaba 
istih imen nekaterih protagonistov sugerira, da imamo opraviti 
z naporom po univerzalizaciji. Univerzalizaciji česa? Ljubezni, česa drugega, sodobne ljubezni, pa naj je slišati še tako patetično!

Tako kot prejšnja knjiga Lucije Stepančič je tudi njen prvi roman preprosto zgodba o ljubezni, nenavadna zgodba, bi lahko rekli s puhlico, o nenavadni ljubezni, sfiženi, razboleli, zamotani, problematični, razvodeneli, brezstrastni, tiho propadli, izgubljeni, razsuti. No, pravzaprav woolfovsko ostra zgodba ženske z uvidom
in z občutkom za vsakršne odtenke življenjskih napak in krivic. 
A kako je to napisano! Lucija Stepančič se je tokrat podpisala pod veličasten, deliričen monolog, napovedujoč in lagodno razpredajoč o prihodnosti, ki je ne bo in ki bralca lahkotno, obešenjaško popelje v svet cinizma, ironije, trpkosti, zamujenih priložnosti in nenehne samoanalitičnosti, ki je s temeljitostjo in trdovratnostjo prav zabavna.

Zgodbe iz zbirke Prasec pa tak so bile večinoma zazrte v preteklost in so se predajale nekakšni prepozni rekonstrukciji, v romanu pa je intonacija malce drugačna, avtorica je zgodbo zapletla v lepo poganjajočo spiralo, v kateri pač vse bo, a to že vemo in poznamo do podrobnosti, saj nam prvoosebna pripovedovalka vse pomembno o svoji preteklosti prostodušno, mrtvo hladno servira tako rekoč iz večnih lovišč in si na primer privošči popisati tudi dogajanje ob svojem pogrebu.

Pripovedovalka zgodbe mora veliko razmišljati, življenje (kakor pravimo svojim napakam) jo je zaneslo v tako stanje, da ji kaj drugega ne preostane, vendar pri tem ni zagrenjena. Njene »zgodbe, ki jih je napisalo življenje«, nihajo od domislekov in poantiranj, ki po tonu in artikulaciji niso daleč od rezoniranj junakinje razvpite televizijske nanizanke Seks v mestu, do risanja iluzornih izhodov, češ: »V resnici pa sama sebi natihem obljubljam, da bo prišel dan, ko bom sedla na kateri koli vlak, da niti pogledala ne bom, kam gre, da bom pustila vso to jebado daleč za sabo in se zjutraj zbudila v neznanem mestu.« Bo vraga, bi se lahko reklo o protagonistki, ki o sebi dobro ve, kakšna v resnici je, saj jo ob prijateljičini pretirani zaupnosti prešine: »Sploh ve, da se name ni za zanašat? In da 
v bistvu sploh ne trpim nikogar ob sebi?« Pa saj nima časa, tako globoko in usodno je potopljena v spomine (kako lepo to pritiče truplu!) in v svojo kolikor toliko nadzorovano histeričnost, da ji do česa drugega res ne more biti: »Toliko spominov sem si izmislila, da bi jih moralo biti že kar preveč za eno samo življenje, pa se jih vendarle ne naveličam.« Na svoja spominska tavanja junakinja v stiski lepi še fascinacijo nad »lepoto brezupa« in »romantiko brezupa« in usodnostna premišljanja, da pravzaprav nikjer ni smisla.

Velike teme, brez dvoma, a Lucija Stepančič jih je zmogla literarno obdelati z vehementnim espritom, da je branje romana V četrtek ob šestih čisti užitek.